Zapri
Iskanje

Spominska plošča na »Glavarjevem špitalu«

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 06. 06. 2022 / 09:36
Čas branja: 15 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.06.2022 / 10:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Spominska plošča na »Glavarjevem špitalu«

Spominska plošča na »Glavarjevem špitalu«
Spominsko ploščo so odkrili: župan Stanislav Poglajen, podžupan Aleš Marinko in pobudnik Marko Zadrgal. FOTO: Jožef Pavlič
Občina Komenda se je dostojno oddolžila Petru Pavlu Glavarju za njegova velika dobra dela.

Petru Pavlu Glavarju, duhovniku z vsem srcem, naprednemu pastoralistu, dobrotniku, piscu prve strokovne knjige v slovenskem jeziku, čebelarskem učbeniku Pogovor o čebelnih rojih, slovitemu pridigarju, umnemu gospodarju in prosvetitelju, enemu izmed največjih Slovencev 18. stoletja, se je ob 300. obletnici njegovega rojstva – krsta – 2. maja 1721 za Župnijo Komenda, Župnijo Ljubljana – sv. Nikolaj (stolno župnijo), Regijsko čebelarsko zvezo Peter Pavel Glavar, Ustanovo Peter Pavel Glavar, Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik s podružnično enoto v Komendi, Medobčinskim muzejem Kamnik, OŠ Komenda Moste z odkritjem spominske plošče 31. maja 2022 na nekdanjem Glavarjevem špitalu v Komendi lepo poklonila še Občina Komenda.

Na pročelju stavbe, za katero je v svojem predsmrtnem volilu 21. januarja 1784 (umrl je 24. januarja 1784) v lastni graščini Lanšprež pri Trebnjem na Dolenjskem namenil svoje premoženje, poleg tega pa tudi za zdravstveno osebje in oskrbo siromašnih bolnikov brez sredstev in potrebnih pomoči ne glede na njihov stan; prednost so imeli župljani župnije Komenda in revni podložniki Lanšpreža. »Ker je glavno bistvo oporoke, da določi univerzalnega dediča, s tem imenujem za univerzalnega dediča revne bolnike brez sredstev in potrebne pomoči ne glede na njihov stan, pri čemer naj bi župljani župnije Komenda na Gorenjskem in revni podložniki Lanšpreža imeli prednost pred vsemi drugimi, da se namreč po smrti v nadaljnjem navedenih mojih dveh izvršiteljev oporoke oziroma upraviteljev in nepreklicnih doživljenjskih uživalcev (novomeškega prošta Martina Jabačina in upravitelja nadarbine v Komendi Jožefa Tomlja; opomba pisca) vse moje premično in nepremično imetje proda ali pa po presoji spoštovane deželne oblasti oziroma komisije za ustanove ohrani in upravlja, letne obresti in v primeru upravljanja ves odvečen dohodek pa uporabi za toliko, kot je zadostno, revnih bolnikov brez sredstev in potrebnih pomoči, kakor je navedeno zgoraj, ki jih je treba oskrbeti s posteljo, hrano in vsem drugim, kar potrebuje bolnik, in sicer v komendi sv. Petra na Gorenjskem, kjer sem pridobil večino svojega premoženja s svojo posebno pridnostjo, prizadevnostjo, trudom in delom kot začasni upravitelj v nadaljnjem navedene komende.«

Glavarjeva nadvse plemenita srčna želja, s katero je najlepše potrdil, kako dobrega srca je bil in kako zelo je skrbel za – danes bi rekli »ranljive ljudi« – se je uresničila šele leta 1804, ko so pri Sv. Petru na Kranjskem (v sedanji Komendi) sredi vzpetine (»na Štiftengi«) na desni strani sedanje poti do župnijske cerkve postavili Glavarjevemu namenu primerno stavbo. To je Komendčanom uspelo kljub velikemu nasprotovanju tistih, ki bi radi videli, da bi bila velika z oporoko namensko določena vsota denarja porabljena za drug namen.

Spominska plošča na nekdanjem Glavarjevem špitalu v Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

Leto 1947 je bilo odločilno za nadaljnjo usodo Glavarjevega špitala

Glavarjeva bolnišnica oz. Glavarjev špital je bolj ali manj v skladu s poslednjo življenjsko voljo dobrotnika deloval vse do leto 1947, ko je bil z novim zakonom o dobrodelnih ustanovah podržavljen; odtlej je služil drugim namenom.

Rajni komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič in podpisani sta si po osamosvojitvi in samostojnosti Slovenije kot države zelo prizadevala, da bi prišel spet v cerkvene roke, za to vložila potrebno dokumentacijo in utemeljitev pri kamniškem odvetniku Silvestru Učakarju (napisal sem jo sam na prošnjo župnika Pavliča), a nista uspela. Zakaj ne, je drugo vprašanje …

Žal tudi nove slovenske oblasti (verjetno so imeli prste vmes tudi domači odločujoči dejavniki) niso prav videle in cenile ustanoviteljeve poslednje volje, pozabile, kot se z leti rado zgodi, kaj je imel v mislih Peter Pavel Glavar. Pozabili pa so tudi številni Komendčani, saj se jih je slovesnosti odkritja in blagoslovitve spominske plošče udeležila le peščica. Navzoči pa so se veselili lepe slovesnosti, tako v svetnem kot cerkvenem pomenu, dostojne velikemu Komendčanu.

Mi je pa odvetnica Mateja Maček, ki je za ljubljansko nadškofijo reševala marsikatero pereče vprašanje vračanja nekdanjih s strani komunističnih oblasti zaseženih cerkvenih nepremičnin pravemu lastniku, ko smo se 24. septembra 2011 vračali iz Sarajeva z razglasitve drinskih mučenk za blažene, med njimi tudi Slovenk s. Krizine Bojanc in s. Antonije Fabjan, sama od sebe rekla, da bi lahko dobili nazaj v cerkvene roke Glavarjev špital, če bi se obrnili na Evropsko razsodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Tudi sam župnik Nikolaj Pavlič je pozneje obžaloval, da se ni obrnil na Matejo Maček, ko je zvedel, kako dobra odvetnica je. Zagotovil pa mi je, da je vložil vse zahtevke za vrnitev tistih cerkvenih nepremičnin v komendski župniji, ki so si jih za časa vladavine komunizma prisvojili novi državni (republiški) oblastniki. »Da mi ne bo kdo kdaj očital, da tega nisem naredil,« je poudaril.

Ploščo je blagoslovil komendski župnik Zdravko Žagar. FOTO: Jožef Pavlič

Spominsko ploščo so odkrili župan Stanislav Poglajen, podžupan Aleš Marinko in njen pobudnik Marko Zadrgal

V slovesnost je uvedel, Glavarjevemu predsmrtnemu volilu primerno, Mešani pevski zbor Društva upokojencev Komenda s pesmijo Tiho skrita med gorami. Tokrat je vzel dirigentsko palico v roke kar predsednik zbora Miha Ferjuc, vešč lepega petja, igranja na glasbila pa tudi ozvočenja, kajti zborovodja Ignac Gorjanc je po nastopu zbora 26. maja na reviji gorenjskih pevskih zborov na Jesenicah, kjer je komendski zbor med 12 zbori osvojil tretje mesto, zbolel za covidom-19.

Veliki raziskovalec Petra Pavla Glavarja, nekdanji komendski župnik Viktorijan Demšar, bi dejal, da se je spodobilo, da je ta zbor nastopil prvi, kajti s tem, da se danes v nekdanjem Glavarjevem špitalu srečujejo upokojenci, se deloma, sodobnemu času primerno, po njegovem tudi uresničuje Glavarjeva poslednja želja. Pa tudi, bi lahko dodali, da je v njem našel svoj prostor za sestanke Zavod Medgeneracijsko središče Komenda, nad čimer bi bil Glavar še posebej navdušen. Zelo bi se strinjal tudi s tem, da je, ko »njegova« stavba ne služi več prvotnemu namenu, ena izmed sob posvečena njegovemu »biografu« župniku Viktorijanu Demšarju. Njen pobudnik je bil, kot tudi spominske plošče, domačin, Komendčan Marko Zadrgal, »Malenškov ata«, ki je med slovesnim dogodkom ob komendskem županu Stanislavu Poglajnu in podžupanu Alešu Marinku odkril ploščo. Le hitremu posredovanju za to veščih rok in znanja, pa tudi prihodu kamniške ambulantne ekipe prve pomoči, se lahko zahvali, da ni postal »tragični junak« slovesnosti, kajti pred odhodom domov se je nenadoma zgrudil, izgubil zavest, bruhal, obležal nemočen na tleh. Zahtevna slovesnost, leta, ganjenost nad slovesnim doživetjem in velikim življenjskim trenutkom, najprej pa močno sonce, ki je pripekalo na pročelje stavbe, so zahtevali svoje. Še pri veliko mlajših ljudeh bi lahko.

Pri slovesnosti je pel Mešani pevski zbor Društva upokojencev Komenda. FOTO: Jožef Pavlič

Bil pa je tudi opomin oz. povabilo, ki so ga pevci in pevke izpričali z drugo zapeto pesmijo – Slomškovo V nebesih sem doma. Kot da bi sam Glavar hotel spomniti, na kaj morajo tudi misliti in biti pripravljeni nekdanji oskrbovanci njegovega »špitala«, pa tudi sedanji obiskovalci. Na to je z blagoslovitvijo spominske plošče in z besedo, da je takšen blagoslov vedno namenjen živim ljudem, še posebej postaviteljem spominske plošče, opozoril sedanji Glavarjev naslednik v Komendi, župnik Zdravko Žagar. Navzoče je povabil, naj se, kot so se številni ministranti, ki so prišli v sprevodu na slovesnost, v skladu z obredom blagoslovitve pokrižajo. Nekateri so se res, so pogumno potrdili, da so verni (tudi z glasnim odgovarjanjem na besedilo obreda), drugi pa, kot da jih iz podstrešne line opazuje in vse beleži kakšen udbovec, ki so si po drugi svetovni vojni tudi dajali duška nad ljudmi v teh prostorih, nekaj zmencljali sami zase, presenečeni nad župnikovim nepričakovanim opozorilom. A, glavno, Božje, je tako zadeva vsakega posameznika, njegova izbira in odločitev: Kdor me bo priznal pred mojim Sinom, ga bom tudi jaz, ko bo potrkal na vrata nebeškega kraljestva. Glavarjevih opozorilnih besed iz kakšne njegove pridige tokrat ni bilo »na programu«, župnika Zdravka pa so, za čuda, naletele na pozitiven odmev pri ljudeh, pri katerih tega ne bi pričakoval. Res, Božji duh veje, kjer hoče …

Marko Zadrgal se je na koncu, nasmejan, dvignil s tal in izpričal, da še ni prišel njegov zadnji trenutek. To pa bi, če ne bi bilo pravilnega, veščega in hitrega oživljanja in ukrepanja poznavalcev nege s človekom, ki je izgubil zavest, pa tudi takojšnjega posredovanja občinskega vrha z županom Stanislavom Poglajnom in direktorico občinske uprave mag. Majdo Ravnikar. S tem so najlepše potrdili, kako jim je ne le do veščega vodenja in upravljanja občine, marveč tudi do občanov samih.

Slavnostni govornik je bil župan Stanislav Poglajen. FOTO: Jožef Pavlič

Kratke, a odločne in jasne misli in besede župana Poglajna

Župan Stanislav je, pozoren, kakor je vedno, v svojem kratkem, kar prekratkem slavnostnem nagovoru, najprej pozdravil častne goste in najzaslužnejše za spominsko ploščo na Glavarjevem špitalu. Zapovrstno: župana Občine Mirna Dušana Skerbiša, predsednika Regijske čebelarske zveze Peter Pavel Glavar Antona Koželja, pobudnika za postavitev spominske plošče Marka Zadrgala, projektantko spominske plošče Mojco Hribar iz družbe Atrakcija d. o. o., izdelovalca betonskega dela obeležja Romana Žurbija iz družbe Žurbi team d. o. o. in izdelovalca kovinskega satovja in napisa Romana Kamška iz Livarne umetnin.

Nato je omenil, da so spominsko ploščo Petru Pavlu Glavarju nameravali namestiti že lani, a jim je to preprečila epidemija covida–19; zato »svojo zavezo izpolnjujemo danes«. Poudaril je ključno za slovesni dogodek: »Spomine na preteklost, na dobra dela posameznikov za druge, na pomoč revnim, slabotnim in neukim, … je treba ohranjati in spoštovati pa tudi prenašati na naše naslednike, da ne zaidejo v pozabo. Ena takšnih osebnosti je Peter Pavel Glavar. Občina Komenda je nanj ponosna. Ponosni moramo biti tudi na vse naše prednike, ki so pomembno prispevali k razvoju

Pri tem je gotovo mislil tudi na znamenitega kartografa samouka kmeta Ivana Selana, katerega spominska soba je za Demšarjevo (prvotno je bila tudi v tej sobi), predmete in dokumentacijo, predvsem pa zemljevide, je zanjo zbral geograf in kartograf dr. Marko Žerovnik iz Komende, ki je nedavno praznoval že 90. rojstni dan. So pa še drugi, katerim se bo treba primerno oddolžiti s spominskimi ploščami ali kipi v aleji znamenitih Komendčanov.

Projektantka plošče Mojca Hribar (druga z desne) izdelovalec betonskega dela Roman Žurbi (prvi z desne) in izdelovalec kovinskega satovja in napisa Roman Kamšek (četrti z desne) z direktorico Uprave občine Komenda mag. Majdo Ravnikar (tretja z desne). FOTO: Jožef Pavlič

Spominska plošča razkriva simboliko Glavarjevega življenja in dela

Povezovalka programa, Barbara Božič, je pred blagoslovitvijo spominske plošče in zadnjo odpeto pesmijo MePZ DU Komenda Samotno drevo, za katero je napisal besedilo pesnik in pisatelj Ivan Sivec, avtor izjemnega in zelo branega romana o Glavarju In večno bodo cvetele lipe, obenem pa najbolj plodoviti slovenski pisatelj, obrazložila omenjeno ploščo. Povedala je, da so se pri njenem oblikovanju »v podjetju Atrakcija zelo poglobili v zgodbo življenja Petra Pavla Glavarja« in da »spominska plošča prepleta simboliko njegovega življenja in dela … Narejena je iz vidnega betona, ki kot enostaven, najbolj razširjen material, izraža velike vrednote Petra Pavla Glavarja: skromnost, enostavnost in duhovnost.« Satovje na plošči »prikazuje, da smo povezani močnejši, uspešnejši, trdnejši, hkrati pa ponazarja pridnost, marljivost čebel in s tem tudi trdnost slovenskega naroda. Vzorec je votel, kar bi lahko predstavljalo praznino, ki jo je v njem zapustila odsotnost matere, a jo je zapolnjeval z dobrodelnostjo, skrbjo za druge. Satovje je izdelano iz brona. Žlahtnost kovine, ki predstavlja blaginjo njegove duše, material, ki ga je možno svobodno oblikovati in prilagajati. Tudi Peter Pavel Glavar se je vse življenje oblikoval in dopolnjeval, hkrati pa uspešno prilagajal vsem situacijam (to ni bilo čisto res, saj je bilo marsikdaj in marsikje zoper njegovo voljo, načrte in želje; opomba pisca prispevka.). Asimetrična umestitev satovja glede na celotno površino plošče pa predstavlja lovljenje ravnotežja med vsemi njegovimi tako različnimi dejavnostmi. Zanimivo je tudi, da je vzorec oblikovan v geometrijski obliki občine Komenda. Tudi izbira pisave ni slučajna, saj predstavlja preprosto, osnovno, vsem dostopno obliko, ki je najbolj razširjena, enako kot se je širila Glavarjeva dobrota med ljudi. Črke, prav tako izdelane iz brona, predstavljajo večnost, trajnost, kot je večna prisotnost Petra Pavla Glavarja, ki je s svojim doprinosom trajno obogatil Komendo.«

Program slovesnosti je povezovala in bogato simboliko plošče razložila Barbara Božič. FOTO: Jožef Pavlič

Duh Petra Pavla Glavarja še živi med nami

Povezovalka slovesnosti je po blagoslovitvi opozorila še na eno v zvezi z Glavarjem – njegovo osamljenost: »Ko beremo o življenju Petra Pavla Glavarja, se ne moremo načuditi izjemni energiji, sposobnosti in moči, ki ju je izražal in živel, a hkrati je čutiti, da se je nemalokrat počutil sam. Kot samotno drevo, ki kljubuje vsem tegobam svojega časa, se upogiba pod vetrovi, a se vedno znova zravna in nikoli ne obupa. /…/ Naj bo ta pesem (Samotno drevo) namenjena vsem nam, ki se kdaj počutimo sami, a naj nam da vedeti, da v dobroti, v dajanju nikoli nisi sam,« je povabila in ohrabrila navzoče. Kot da bi spregovoril sam Glavar. Nato jih je povabila v sedanjo sejno sobo Občine Komenda k obilni pogostitvi v duhu Glavarjeve dobrotljivosti do ljudi, ko je sipal, kadar je imel, če ne, pa si je sposodil denar in vračal pozneje. Podobno kot naša občina, ko je pod prvim županom Tomažem Drolcem zabredla v velike dolgove, si je nagrbila še inertne odpadke v Suhadolski jami. A kdo bi ta dan mislil na to v stavbi, ki stoji prav na Glavarjevi cesti in nosi številko 104. Pri vnovični potrditvi, da »duh Petra Pavla Glavarja še živi med nami. Naj nas spremlja, naj nas navdihuje, naj nam bo zgled, da vsak med nami lahko naredi ta svet lepši. Redki so ljudje take moči, kot je bil on, a vsak od nas ima moč, samo dovoliti si moramo verjeti, da vsaka misel, prijazna beseda, dejanje, šteje,« je bila po Glavarjevo prepričljiva sijajna Barbara Božič. Tudi s povabilom, da udeleženci slovesnosti v pogovoru prispevajo kakšno »idejo, kako po Glavarjevo lepšati svet«.

Nekdanji Glavarjev špital, zgrajen leta 1804, podržavljen leta 1947, služi danes, nasprotno od volje ustanovitelja, drugim namenom. V njem sta tudi spominski sobi župnika Viktorijana Demšarja in kartografa kmeta samouka Ivana Selana. FOTO: Jožef Pavlič

Občina Komenda ima v tem pogledu, vsaj kar se Glavarjevega špitala in njegove okolice tiče, že svoje načrte. Škoda, da se ni uresničil tisti, ki je v njem predvideval zaradi zdravega kraja in pitne vode iz Glavarjevega vodnjaka sodoben sanatorij, so bili načrti že narejeni. Kaj, kar je v njem, bi bilo primerneje premestiti kam drugam, a, kot sem že dejal, tudi pri Glavarju ni vedno vse obveljalo, kar si je dobrega in velikopoteznega zamislil, trajno pa bo na to opozarjal napis na plošči: »GLAVARJEV ŠPITAL/ V tej stavbi je od leta 1804 do leta 1947 deloval Glavarjev špital. Denar za gradnjo, zdravstveno osebje in oskrbo bolnikov je v oporoki 21. 1. 1784 daroval PETER PAVEL GLAVAR. /Ob 300-obletnici rojstva Petra Pavla Glavarja/ Občina Komenda/ V letu 2021«

Kot na Glavarjevo misel, delo, pa tudi dobrotljivost, povezano s to stavbo, pričuje knjiga (Ne)poznani Glavar. Zaenkrat izdana še v elektronski obliki, napovedana pa je že tudi v natisnjeni.

Pogled na historično Komendo z Glavarjevim špitalom (desno), Glavarjevo beneficiatsko hišo s knjižnico in župnijsko cerkvijo sv. Petra. FOTO: Jožef Pavlič

Vidno opozorilo, mimo katerega ne bomo več mogli hladnih src

Črke na plošči so se po odkritju v zahajajočem soncu zasvetile v zlatu. Naj se še naprej sveti Glavarjevo delo v Komendi, ki, kot je poudaril župan Stanislav Poglajen v slavnostnem govoru, vabi k posnemanju. Ne le v jubilejnem letu, na kar je opozorila 300. obletnica Glavarjevega rojstva, marveč v vsej prihodnosti Komende. Kdor bo v prihodnje šel mimo častitljive stavbe oziroma stopil vanjo, ne bo nikdar več mogel reči, da ni bil opozorjen. Kot smo bili po županovih in župnikovih besedah ter povezovalke programa: Delajmo dobro, varujmo se hudega. Tudi slednjega je bilo že preveč v Komendi, na to opozarja obelisk padlim partizanom le nekaj metrov južneje od stavbe in spominske plošče zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne v obzidju pokopališča. Delajmo tako, kot nas je vabil veliki občudovalec Glavarjevega dela, rajni komendski župnik Nikolaj Pavlič. Človek in duhovnik velikega srca po meri Petra Pavla Glavarja.

Slovesnost je »polepšala« in duhovno obogatila tudi skupina komendskih ministrantov. FOTO: Jožef Pavlič

Tudi ta, netipičen poročevalski prispevek, prej dokumentirano razmišljanje ob velikemu slovesnem dogodku, naj bo povabilo k temu. Zapisan, kot mi je velevalo srce in doživetje enkratnega trenutka v komendski zgodovini. Ob pomisli na besede apostola Pavla: Bratje, čas je, da iz spanja vstanemo! Peter Pavel Glavar nas vabi k temu. Ne le peščico navzočih na slovesnosti, marveč vse občane in župljane.

Marko Zadrgal se je, potem ko je že kazalo, da se je poslovil od nas, vrnil med nas. Mogoče nam bo povedal, zaupal, zakaj. Peter Pavel Glavar nam je vnovič. Občina Komenda pa tudi s postavitvijo spominske plošče največjemu med velikimi Komendčani. Zato, bodimo »ponosni na vse naše prednike, ki so pomembno prispevali k razvoju«. Sledimo jim. Kot prvemu Glavarju. Odkritje in blagoslovitev spominske plošče je bilo vnovično pomembno dejanje in povabilo.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh