Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Spominska slovesnost na Teharjah

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 07. 10. 2019 / 08:10
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.06.2021 / 11:00
Ustavi predvajanje Nalaganje
Spominska slovesnost na Teharjah

Spominska slovesnost na Teharjah

V Spominskem parku na Teharjah je bila obletna spominska maša za umorjene v taborišču Teharje.

Spominska slovesnost z mašo, ki jo je daroval škof Stanislav Lipovšek.

V nedeljo, 6. oktobra, je bila pri spomeniku v Spominskem parku na Teharjah obletna spominska maša za žrtve taborišča Teharje, ki jo je daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

Letošnja novost v spominskem parku je, da je vlada dala obnoviti spomenike, ob vhodu pa je tudi, sicer skromna tabla, na kateri piše, kaj se je tu leta 1945 dogajalo. Vsaj to, če že grobnih polj in obširnejše razlage v več kot dveh desetletjih »ni bila sposobna« narediti.

Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi

Dvojezični (še v angleščini) napis je naslednji:

Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park, posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev na območju Republike Slovenije.

Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih, usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.

Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi, tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.



Letos je Spominski park Teharje le dobil pojasnjevalno tablo ob vhodu,
a žal zelo pomanjkljivo.
Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik, ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije do žrtev vojne in povojnih pobojev.

Republika Slovenija

Kdo je bil na Teharjah mučen in umorjen ter kdo zločinec

Kot vidimo, je ta napis pomanjkljiv v dveh bistvenih elementih. Niti z besedico obiskovalcu ne pojasni, kdo je bil tu mučen in umorjen ter kdo je bil zločinec strahotnega dejanja.

Mučeni in pomorjeni so bili slovenski domobranci, uporniki proti komunistično-partizanskemu medvojnemu nasilju ter komunistični revoluciji, storilci zločinskih dejanj tod, to je mučenj in množičnih pomorov nemočnih ljudi, pa so bili slovenski komunisti s svojimi vojaškimi enotami. Ali: šlo je za državni terorizem nad nemočnimi strahotnih razsežnosti.

Tako »država« še po tridesetih letih demokracije taji ter zaničuje terorizem in zločin svoje predhodnice.

Petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice

Škof Lipovšek je spomnil, da je od konca druge svetovne vojne minilo štiriinsedemdeset let, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.

Ob tej temni strani naše medvojne in povojne zgodovine je omenil drugo, svetlejšo stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne ter se približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.

Hvaležni za proces postopnega urejanja morišč in grobišč

Izrazil je hvaležnost vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja ter še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru. »Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti ter ne svetle prihodnosti.

Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces, postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih.«

Čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja

Po maši je bil spominski program. Letošnji govornik je bil Slavko Žižek iz Maribora, ki je dejal, da se je Novi Slovenski zavezi pridružil hitro po ustanovitvi. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja je sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov.


Slavnostni govornik je bil Slavko Žižek.

Slišal je veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. »S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju.

Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to.

Z lažjo se lahko sprevrača le resnico



Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.«

Kdaj bomo v javnem diskurzu zmogli pogled v preteklost

Spomnil je, da je ne dolgo tega v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov Brez priznanja resnice sprave ne bo med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave.


Pogled na Spominski park Teharje z druge pregrade cinkarniških odplak.

»Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost?«

Najdeni rožni venci na moriščih

Z globokim spoštovanjem se je spomnil pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja.

»Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.«

Pridiga in govor sta v priponkah

.Teharje, pridiga škof Stanislav Lipovšek, 6. 10. 2019.docTeharje, pridiga škof Stanislav Lipovšek, 6. 10. 2019.docTeharje, govor Slavko Žižek, 6. 10. 2019.docTeharje, govor Slavko Žižek, 6. 10. 2019.doc

Fotografije Ivo Žajdela

Kupi v trgovini

Prenovitev
Duhovna rast
21,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh