Kardinal Tarcisio Bertone je italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu včeraj izročil sporočilo papeža Benedikta XVI. ob stopetdeseti obletnici združitve Italije, poročajo pri Radiu Vatikan. Sveti oče je ob današnjem prazniku predsedniku in celotnemu narodu najprej iskreno voščil, v nadaljevanju pa v sporočilu razmišlja o vlogi krščanstva in Cerkve v zgodovini italijanske države, ki je na poseben način povezana s Svetim sedežem. Zapisal je, da politično gibanje za združitev v 19. stoletju pomeni zaključek dolgega procesa izoblikovanja narodne identitete, pri katerem je krščanstvo igralo temeljno vlogo. Začelo se je že v srednjem veku, ko so bili kristjani zelo prisotni na področju izobraževanja, v raznih ustanovah in v umetnosti. Velik pomen v zgodovini imajo svetniške osebnosti, kot sta Frančišek Asiški ali Katarina Sienska. Tudi iz kasnejšega obdobja izstopajo pomembne osebnosti. Med njimi so na primer Antonio Rosmini, Alessandro Manzoni ali sveti Janez Bosko. Veliko katoličanov je prispevalo pri oblikovanju zavesti, kdo so Italijani, in nekateri izmed njih imajo s svojim naukom in delovanjem delež tudi pri sami združitvi.

Papež je izpostavil tudi vprašanje, ki je prisotno med italijanskimi katoličani, glede ločevanja med zvestobo državi in Cerkvi. Poudaril je, da se spori v družbi v zvezi s tem vprašanjem niso nikoli izkazali za resnične. Javne in cerkvene skupnosti oziroma vera in državljanstvo so zaznamovani z globokim prijateljstvom, kajti italijanska narodna identiteta je ‘tako močno ukoreninjena v katoliški tradiciji, da ta predstavlja najtrdnejšo osnovo dosežene politične enotnosti’. To potrjuje tudi usmerjenost katoliškega sveta v delovanje, ki je povezano z družbeno odgovornostjo. Sad tega je solidarna in zelo povezana družba. Tako imenovano ‘rimsko vprašanje’ se tako kot posebno in zapleteno kaže le zaradi dejstva, da je ozemlje Svetega sedeža znotraj Rima in znotraj Italije, zaradi česar je to vprašanje pomenljivo tako v narodnem kot tudi v mednarodnem smislu. Toda bistvenega pomena je, da ima Vatikan popolno svobodo in samostojnost, kar so 11. februarja leta 1929 potrdili Lateranski sporazumi.

V nadaljevanju je papež spomnil na katoliški prispevek pri oblikovanju nove ustave leta 1947. V tistem času se je začelo pomenljivo delovanje katoličanov v političnem, sindikalnem in gospodarskem življenju države. Izstopa nekaj svetlih zgledov popolne zvestobe državi in posvetitve skupnemu dobremu. V letih terorizma je prišlo celo do pričevanja s krvjo. Sveti oče je na tem mestu z ganjenostjo spomnil na Alda Mora in Vittoria Bacheleta. V tistem času pa je pomemben tudi prispevek različnih cerkvenih ustanov, ki so spodbujale temeljne moralne vrednote. Te imajo namreč vidno vlogo v demokratični, pravični in urejeni družbi. Pomen katoličanov pa je tudi v zavzemanju za posebno pozornost do trpečih in tistih, ki živijo na obrobju. Benedikt XVI. je nato spomnil tudi na papeža Janeza Pavla II. in njegovo ‘veliko molitev za Italijo’ leta 1994.

Sedanji odnosi med Cerkvijo in politično skupnostjo temeljijo na dveh načelih: ‘jasno razlikovanje med različnimi okolji in sodelovanje’. Drugi vatikanski koncil namreč opominja, da sta tako Cerkev kot država ‘v službi osebne in družbene poklicanosti istih človeških oseb’. Verniki se zavedajo, da lahko s sodelovanjem v javnosti naredijo marsikaj dobrega. Zavedajo pa se tudi, da od javne družbe veliko prejmejo. Vsakdo, ki si namreč prizadeva za spodbujanje dobrega na področjih družine, kulture, gospodarstva, narodnega in mednarodnega družbenega ter političnega življenja, pomaga cerkveni skupnosti pri stvareh, v katerih je odvisna od zunanjih dejavnikov.

Sporočilo se zaključuje z izrazom hvaležnosti, da je italijanski narod skozi vso zgodovino gostil sedež Petrovega naslednika, ki je središče krščanstva. Zaradi tega je nosilo breme in imelo istočasno posebno čast. Narod, po razrešenem ‘rimskem vprašanju’ pa tudi država, sta se v danih posebnih okoliščinah vedno odzivala s prijateljsko bližino in Svetemu sedežu pogosto s solidarnostjo pomagala, da je lahko uresničeval svoje duhovno poslanstvo v Rimu, Italiji in po svetu. Sveti oče želi, da bi italijanski narod vnaprej vedno vodila luč vere, izvir upanja in zavzemanje za svobodo, pravičnost in mir.