Jernej Pisk na okrogli mizi. Foto: donbosko.si.

Tokratna številka revije Cerkev danes je posvečena pastorali športa, katerega papež imenuje tudi sodobno »dvorišče za pogane« ter areopag, kjer se oznanja evangelij. Toda ali ta areopag sploh poznamo? Da bi nam ga nekoliko osvetlil iz prve roke, smo se obrnili na dr. Jerneja Piska, ki je s športom povezan že od malih nog. Delal je kot trener v različnih vzdržljivostnih športih, zadnja leta pa se ukvarja s poučevanjem filozofije in športa.

Ste se že od nekdaj zanimali za (ne)profesionalni šport?

Šport me spremlja že od mojega otroštva. Deset let sem treniral smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, nato pa gorske teke, duatlon in triatlon. Prestop v člansko kategorijo pogosto pomeni nekakšen prelom športnikove poti: če je v mladinskih kategorijah večinoma še mogoče ob športu početi druge stvari, pa članske kategorije zahtevajo popolno posvetitev športu. Sam sem se nato bolj posvetil študiju, k temu pa je pripomogla tudi poškodba, ki me je za nekaj časa ustavila. A šport ostaja ena izmed mojih »ljubezni« vse do danes. Šport in filozofijo že dobro desetletje tudi poučujem na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani.

Kakšen je pomen športa za današnjega človeka?

Šport za človeka ni nekaj nujnega. S tem mislim predvsem na to, da ni na isti ravni kot spanje, hrana in pijača. Kljub temu pa ni nepomemben. Danes je šport za mnoge ljudi pomemben tako na telesni kot tudi na dušeni in duhovni ravni. Na vseh teh ravneh lahko prispeva k večji kvaliteti življenja, seveda pa so mogoče tudi stranpoti. Na telesni ravni danes šport lahko predstavlja nekakšno protiutež pretirano sedečemu in nezdravemu sodobnemu načinu življenja. Morda še pomembnejšo vlogo pa ima na duševni in duhovni ravni. Na duševni ravni je šport lahko blažilec stresa, krepi socialne vezi, prek igre spodbuja k veselju in zadovoljstvu, prek premagovanja ovir dviga samozavest, pomaga k nekakšnemu samouresničenju človeka.

Kaj duhovnega daje šport?

Raziskovalci ugotavljajo, da današnji šport mnogim predstavlja obliko sekularne religije. Tako športnikom kot tudi navijačem. To pomeni, da v športu ljudje dobijo nekaj, kar so tradicionalno ponujale religije. Mislim predvsem na zagotavljanje smisla. Sodobnemu človeku namreč lahko že dnevni tek ali zmaga moštva, katerega navijač je, zagotovi podporo za vztrajanje v prenašanju vsakdanjih bremen življenja.

Ali so kakšne podobnosti med športom in verskim življenjem?

Že sv. Pavel v svojih pismih pogosto uporablja primere iz športa, saj je prepoznal podobnosti med športom in verskim življenjem. Še več: Pavel kot apostol poganov je, da bi veselo oznanilo doseglo pogane, uporabljal njihov jezik in primere iz njihovega sveta. In ta svet je bil že v antični Grčiji močno zaznamovan s športom in športnimi tekmovanji. Morda bi se tega morali bolj zavedati tudi današnji pastoralni delavci, ko nagovarjajo sodobnega človeka, saj nam je športna terminologija danes običajno precej domača. Besede trening, napor, rezultat, zmaga, poraz, rdeči karton, rumeni karton, izključitev, skupna akcija, gol itd. bi nam lahko povedale več kot ustaljene cerkvene fraze. Sicer pa so že v antiki športnikom rekli asketi – poimenovanje, ki se danes bolj uporablja na religioznem področju, a pomen ostaja aktualen v obeh: odreči se hitrim in lahko dostopnim zadovoljitvam, da bi dosegli več vredna telesna in duhovna stanja.

Pogovarjala se je Brigita Perše.

Celoten članek si preberite v reviji Cerkev danes.

Pred kratkim smo v galeriji Družina predstavili papeški dokument Dati vse od sebe, ki se posveča povezovanju dobrih strani športa in razkrivanju slabih.