Njuna skupna pot pa se je začela precej nepričakovano. Čeprav sta obiskovala isto gimnazijo, sta se zares srečala šele kasneje, na novi maši Bernardkinega brata Petra Čemažarja. »Tam sem jo zagledal in takoj povprašal, kdo je.« Kmalu zatem sta začela graditi odnos, ki se je hitro poglobil – tudi zaradi skupnih vrednot in pogovorov, ki so ju povezovali.

Mlada družinica je še v obdobju oblikovanja družinskih tradicij praznovanja velike noči. FOTO: Siniša Kanižaj 

Camino kot uvod v skupno življenje

Pomemben mejnik na poti do zakona je bil Camino. Romarsko pot sta prehodila kot na pripravo na skupno življenje in izkušnja ju je močno zaznamovala. »Celotna izkušnja te pripravi do tega, da se razkriješ tak, kakršen si,« pove Bernardka. »Prvih deset dni se mogoče še lahko pretvarjaš, potem ne zdržiš več,« doda Lovro. Prav tam sta se naučila tudi reševanja nesoglasij in utrdila odločitev za skupno pot. »Camino je bil za naju naložba v odnos,« je še poudaril.

 Mojca je za prvi rojstni dan dobila sestrico. FOTO: Siniša Kanižaj

Otroci so blagoslov

Danes njuno življenje zaznamujeta hčerki Mojca in Tinka, v zelo kratkem časovnem razmaku. Mojca je namreč nekaj dni po prvem rojstnem dnevu že postala starejša sestrica. Hitre spremembe so prinesle nove izzive, a tudi novo globino. »Čudovito je gledati, kako rasteta, se učita in učita tudi naju,« naglasi Bernardka. »Otroci so blagoslov in to doživljava vsak dan,« se strinja Lovro. Ob njiju se še bolj zavedata, kako pomemben je njun odnos: »Mogoče sva se prav zaradi njiju začela bolj zavedati, da mora najin odnos ostati najbolj pomemben. Da sva pozorna, hvaležna, poskušava razumeti drug drugega.«

Dom sta si Bernardka in Lovro ustvarila med vinogradi, v zidanici Lovrovega dedka, kjer živijo močno povezani z naravo. Zelo povezani pa so tudi z župnijskim življenjem. Oba sta namreč pevca v cerkvenem pevskem zboru v župniji Sv. Križ – Podbočje. Na koru ju vedno spremljata tudi njuni hčerki. »Župnik nas je vajen, smo pa skorajda edina družina, ki pride z dojenčkom. Meni bi bilo všeč, če bi slišali še kakšnega drugega malčka.« V isti sapi Bernardka izrazi upanje, da bosta z zgledom morda pa vendarle še koga nagovorila.