Prazniku goda blaženega Alojzija Grozdeta so v novomeški škofiji dali spravni značaj. Pri maši v božjepotnem središču Zaplaz, kjer je grob blaženega mučenca, so se spomnili 70. obletnice konca druge svetovne vojne in povojnih množičnih zunaj sodnih pobojev, po maši pa je škof Andrej Glavan pred cerkvijo blagoslovil spominsko spravno obeležje: betonski križ in kamnito posodo pod njim.

Janez Gril: "Blagoslovljena zemlja je pomešana v eno in je ne bo mogoče nikoli več ločiti"

V kamnito posodo je 31 mladih vsulo prgišče zemlje iz 31 simbolnih krajev trpljenja in smrti, imena krajev so napisana na kamnitem obodu okoli posode, ob vsipanju pa imena simbolnih krajev brala Mojca Jenčič. »Blagoslovljena zemlja bo pomešana v eno in je ne bo mogoče nikoli več ločiti,« je pred dogodkom dejal Janez Gril in dodal, da kristjani verujemo, da je temelj sprave odpuščajoča božja ljubezen, ki zaobjema vse, tako žrtve kot njihove rablje, prav tako njihove potomce. »neverne in drugače misleče vabimo, da motiv za spravo najdejo v najgloblji biti svoje človečnosti. Skupaj si prizadevajmo za sočuten spomin na tragične dogodke, iskreno se o njih pogovarjajmo in jih obžalujmo. Iskreno kesanje in odpuščanje je pot, ki vodi v sožitje in lepšo prihodnost. K temu naj nas vabi tudi spravni spomenik na Zaplazu,« je dejal Gril. S spravnim spomenikom so se pridružili državljanski pobudi Resnica in sočutje in vsem drugim, ki si prizadevajo, kot je dejal Gril, »da bi se Slovenci končno poslovili od druge svetovne morije, državljanske vojne in povojnega nasilja, ki nas še vedno deli in ločuje. V imenu pobude Resnica in sočutje je o pomenu simbolnega dejanja zbrane po blagoslovitvi spravnega obeležja nagovorila Katarina Kompan Erzar.

31 mladih Dolenjcev je v kamnito posodo pod betonskim križem vsulo zemljo iz 31 simbolnih krajev trpljenja (fotografije Tatjana Splichal)


Ob branju imen krajev, kjer so pred 70 leti trpeli Slovenci, so prinesli prgišča blagoslovljene zemlje in jo v kamniti posodi pomešali med seboj.

Igor Luzar: "Mučenci so priče Boga«

Spravno slovesnost in praznovanje Grozdetovega godu – god Alojzija Grozdeta, ki je tudi priprošnjik za spravo v slovenskem narodu, praznujemo 27. maja - so začeli z mašo pred zaplaško cerkvijo. »Mučenci so priče Boga. Taka priča Boga je bil naš bl. Alojzij Grozde,« je v uvodu v mašo pred zaplaško cerkvijo dejal Igor Luzar in s sv. Avguštinom povabil zbrane: »Ne obotavljajte se umreti za izpoved resnice, da bi nas tudi drugi posnemali.« Ob somaševanju okoli 50 duhovnikov in več stoglave množice vernikov je mašo daroval novomeški škof Andrej Glavan. »Na daritveni oltar bomo simbolno položili trpljenje, bolečine, molitve, ponižanja vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ne glede na nazorsko usmeritev. Pri spravnem križu pa bomo shranili prgišča zemlje s krajev trpljenja in smrti, od Raba, Auschwitza, do Hude jame in Kočevskega Roga, kjer so umirali in trpeli sinovi in hčere slovenskih mater,« je dejal v pridigi škof Glavan in poudaril, da bo spravni križ stal nedaleč od Grozdetovega oltarja. »Grozde simbolizira vse mučeništvo, ki so ga prestali krščanski in katoliški Slovenci – dodajmo, da tudi mnogi neverni, čeprav je bila večina verna – med drugo svetovno vojno in po njej … Morali bi vrniti njegovo osebnost v splošno slovensko zavest – ob krajih, ki so bili in so še toliko let slavljeni in potiskani v prvi plan kot edini zgledni. Alojzij Grozde je zato prvi slovenski priprošnjik za spravo.«

Spravni spomenik je v neposredni bližini Grozdetovega groba. Tudi pri spomeniku bodo molili in prižigali sveče mnogi, ki ne vedo, kje je ležijo njihovi sorodniki ali znanci, ki so bili žrtve vojnega ali povojnega nasilja.

Škof Glavan: »Kdo naj se spravi?«

Škof Glava se je v nadaljevanju homilije vprašal, kdo naj se spravi? »Pri nas ne le 70 let, ampak že več kot 80 let zija prepad med dvema tokovoma.« Glavan je navedel besede Grozdeta, ki jih je govoril decembra 1942 kot vodja Marijine kongregacije: »Mi (mladi), ki predstavljamo prihodnost Cerkve in naroda, se moramo svoje naloge že zdaj zavedati in moramo že zdaj v mladosti delati za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov, boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna utopija. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe, in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega.« Nasproti tem mladim, ki so se navduševali za družbene spremembe po krščanskih idealih, pa so stali tisti, ki so sicer imeli pravičnejši družbeni red v mislih, a hkrati tudi željo po oblasti, je dejal škof Glavan. »Za krvavo revolucijo so se šolali so se že v boljševistični Rusiji in španski revoluciji. In ta revolucija, ki se je res zgodila hkrati z uporom okupatorju, je povzročila globok prepad zaradi tolikih medvojnih in povojnih žrtev, ki so bile kruto pobite, celo še napol žive zmetane v kraške jame in rudniške jaške, še danes deli naš slovenski narod.«

Več žrtev bratomorne vojne kot pa padlih na strani okupatorjev

Da je bilo okoli dva tisoč Slovencev likvidiranih v letih 1941 in 1942 do Grozdetove smrti, še preden se je kdo zatekel v samoobrambi k okupatorju po pomoč, je nadaljeval škof: »To sovraštvo je vedno bolj naraščalo. Grozde je malo pred smrtjo bral apostola Pavla in si na strani pisma Timoteju zaznamoval odlomek, v katerem je bil stavek: »Vsi, ki hočejo v Jezusu Kristusu pobožno živeti, bodo preganjani.« S tem je izrazil svojo slutnjo mučeniške smrti, ker je dobro poznal metode revolucionarjev, ki so imeli prav verne, dosledne kristjane, ki so se trdno držali katoliških načel, pa čeprav so zagovarjali nenasilno idejno borbo, za največje nasprotnike. In tako se je zgodilo, da je bilo več žrtev bratomorne vojne kot pa padlih na strani okupatorjev.«

Škof Glavan: Ob križu sprave ponavljam: »Obžalujemo vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju takratnih predstavnikov katoliške Cerkve kot institucije in se opravičujemo vsem prizadetim«

Ob križu sprave se vprašajmo, je dejal škof Glavan, kdo je odgovoren za spravo? »Vsi, Slovenci in še posebej kristjani, ki imamo za učitelja in vzornika Jezusa Kristusa, ki je sam učil ljubiti prvi, vse ljudi brez razlike in celo svoje sovražnike in je molil za svoje rablje.« Škof je povedal, da je Slovenska škofovska konferenca že ob 50-letnici konca 2. svet. vojne po svojem predsedniku nadškofu dr. Alojziju Šuštarju izjavila: 'SŠK izraža svojo pripravljenost zavzeti nedvomno moralno stališče do vsakega dogodka ali pojava, s katere koli strani, ko je zadostno objektivno in pošteno osvetljen … Ponovno obžalujemo tudi vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju takratnih predstavnikov katoliške Cerkve kot institucije in se opravičujemo vsem prizadetim.' To ponavljam danes tu ob križu sprave tudi jaz v imenu Slovenske škofovske konference.«

Spravno slovesnost in spominsko obeležje so poimenovali RESNICA IN SOČUTJE.


Potrebni sta resnica in sočutje

Do resnice, čeprav nas samo ona lahko resnično osvobodi in spravi, je včasih težko priti, je dejal škof Glavan. »Dokler bodo zgodovinarji izhajali iz ideoloških stališč in izhodišč, bo vsak imel in zagovarjal svojo resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj. Papež Frančišek nam je v tem blodnjaku iskanja čiste resnice prišel naproti z letom Božjega usmiljenja. Usmiljenje, ljubezen pa je resnica nad vsemi resnicami. Sámo iskanje, kdo ima prav, sicer še lep čas ne bo prineslo sprave. Potrebno je nekaj več: resnica in sočutje.«

Škof Glavan je sklenil nagovor, da bo ob spravnem obeležju, kjer je zbrana zemlja iz 31 simbolnih krajev trpljenja, »marsikdo, ki ne ve, kje so pokopani njegov stari oče, mati, brat, sestra, stric ali sorodnik, prižigal sveče in pomolil ne le zanje, ampak predvsem za spravo, da bi prenehala dejanja in besede, razna zmerjanja, ki onemogočajo spravo in da bi Slovenija postala bolj prijazna domovina vsem, ki jo imamo radi.«

Spravno slavje na Zaplazu je s pesmijo obogatil združeni zbor dekanije Leskovec pod vodstvom Aleša Makovca, solist je bil Lucas Somoza Osterc. Zvečer ob 20. uri so v romarski cerkvi na Zaplazu pripravili še koncert, na katerem je vokalna akademija Jurij Sladkonja izvedla Requiem Johna Rutterja.