V gostišču Jamarski dom na Gorjuši v bližini gradu Krumperk smo se 30. maja popoldne po 53 letih srečali tisti Slovenci, ki smo poleti 1973 prodajali Sveta pisma in drugo versko literaturo v Združenih državah Amerike. Srečanje je pripravil metalurg, pevec in jamar Aleš Lajovic. Udeležilo se nas ga je le osem nekdanjih »navdušencev« in »pogumnežev«, malo pa tudi »naivnežev«, predvsem pa nepoznavalcev, ki smo se pod vodstvom že rajnega duhovnika Antona (Toneta) Marinka podali v »deželo sanj«, tam pa kmalu spoznali, da je Amerika vse prej kot to.

Fotografije so že malce strgane, porumenele in popraskane, spomini pa še
vedno živi. FOTO: Jožef Pavlič

Srečanje s Prenovo v Duhu

Naš vodja Tone nas je na zahtevno nalogo že mesece pred poletom v ZDA pripravljal z branjem in premišljevanjem Svetega pisma, najprej pa s preizkušnjo, ali znamo zadosti angleščine; pozneje smo spoznavali, da je bila to bolj amerikanščina.

Za njim je bila že »ameriška izkušnja«, saj se je v ZDA po študiju ekonomije dodatno izobraževal v tej tako pomembni stroki. Pri tem se je srečal s »Karizmatično prenovo«, ki jo je pozneje prenesel v Slovenijo, iz nje diplomiral na Teološki fakulteti in jo širil pri nas. Danes to duhovno gibanje v Sloveniji poimenujejo »duhovni tok«, oz. Katoliška prenova v Duhu za razliko od poimenovanj pri protestantskih skupnostih. Nekateri izmed nas smo se po vrnitvi iz ZDA »včlanili« vanj, v njem delovali. Tone Marinko je vanj že kot bogoslovec, pozneje pa duhovnik, na župnijah, kjer je deloval, vložil veliko svojih moči in talentov.

Predvsem smo okušali dobroto mnogih ljudi, ki nam še danes pomaga, da skušamo biti tudi sami takšni.

Naša srečanja z ameriškimi »karizmatiki« so bila za nas naprej veliko presenečenje, pozneje pa vse bolj spoznanje, kako različni so duhovni darovi, isti pa je Duh, in kako pomembno je biti odprt za njegove navdihe. Eden od razlogov za našo pot v Ameriko je bila najprej temeljita seznanitev z binkoštnim gibanjem (Pentecostal Movement) na kraju samem, potem pa, kdor je želel, da sam postane njegov član in »misijonar« v Sloveniji.

Danes je Katoliška prenova v Duhu globoko ukoreninjena v Sloveniji, združuje veliko članov v molitvenih občestvih, izdaja revijo Prenova, vabi ugledne domače in tudi »goste«. Med njimi je bil tudi Indijec James Manjackal.

Prodaja od vrat do vrat

Prodaja Svetih pisem »od vrat do vrat« (from door to door), je bila zelo zahtevna naloga za nas, saj je bilo pri nas v času trdega komunizma kaj takega strogo prepovedano. V Ameriki pa dovoljeno, a trdo skorajda celodnevno delo, kajti tam so na ta način prodajali tudi druge stvari, so bili ljudje bolj ali manj navajeni na to, pa tudi siti tega. Pogosto smo slišali stavek: »You waste your time« (izgubljaš čas), ko smo hodili od hiše do hiše; dva so Američani pričakali celo s puškami. Kljub temu so nekateri izmed nas vztrajali do konca zgolj pri delu za t. i. Southwestern Company, drugi pa smo si ob tem našli še druge zaposlitve, da smo preživeli in se srečno vrnili domov.

Spomine na Ameriko nam je prebujal album s fotografijami rajnega
duhovnika Jožeta Dolenca. FOTO: Jožef Pavlič

Spomin na udeležence

Kako dragocena izkušnja je bila za nas ta »avantura«, kot jo je v povabilu na naše tokratno srečanje označil organizator Aleš Lajovic (v resnici je res bila, a smo imeli obilno Božjo pomoč in mnogih dobrih ljudi), smo na povabilo prof. dr. Bogdana Dolenca, tudi udeleženca, pričevali vsi navzoči. Najprej pa smo zmolili očenaš za naše že rajne udeležence. Poleg Toneta Marinka (1945-2025), še za duhovnike Klemena Štolcarja (1949-2015), Jožeta Erjavca – Minija (1953-2022) in Jožeta Dolenca (1948-2025). Torej kar štiri že umrle duhovnike, tedaj še bogoslovce, s katerimi smo delili našo ameriško izkušnjo.

Tako smo doživljali ameriško »odprtost«, ko smo prišli tja iz »komunistične zaprtosti«.

Vseh bogoslovcev pa nas je odšlo v ZDA za več ko tri mesece osem (poleg mene že omenjeni Bogdan Dolenc, poznejši profesor osnovnega bogoslovja in ekumenizma na Teološki fakulteti v Ljubljani, Tone Kompare, sedaj župnik župnije Ljubljana-Trnovo, Nace Potočnik, poznejši dr. liturgike, ki se je laiziral; na srečanja ga je, hudo bolnega, pripeljala ljubezniva žena).

Študentom teologije so se na poti v ZDA pridružili tudi drugi študentje: Mihael Zajec, danes upokojeni doktor medicine s specializacijo v kirurgiji, Franc Ratajc, upokojeni strojni inženir, ki je vodil zahtevna dela tudi v Iraku, Jože Jurkovič, veterinar, invalid po hudi prometni nesreči in prestani bolezni (pripeljala ga je žena, imel je izjemno močno pričevanje), Branko Hvastja, poznejši ekonomist, ki je zaradi bolezni tokrat ostal doma, ter že omenjeni Aleš Lajovic.

Dragocene izkušnje

Prav vsi t. i. »Holy Bible Company« iz tedaj še komunistične Jugoslavije smo bili zelo veseli drug drugega, smo se ob agape Bogu in drug drugemu ter našim dobrotnikom v Ameriki zahvalili za vse, kar smo tam lepega doživeli, pa tudi trdega prestali. Bili smo si edini, da nam je naše bivanje v ZDA, druženje z Američani, posebej našimi gostitelji, ko smo na koncu z dvema avtomobiloma prepotovali tisoče milj vse do Kalifornije in nazaj do Pensilvanije, kjer smo stanovali in delali, ter končno New Yorka, zelo koristilo pri nadaljnjem študiju in poklicnem delu.

Res je bil že čas, da smo jo v besedah, spominih in fotografijah obnovili, oživili in se ob njej prijateljsko srečali.

Ob prodaji Svetih pisem smo se srečevali tudi s tamkajšnjimi katoličani in člani drugih verskih skupnosti, posebej protestantskimi; nazadnje tudi s sorodniki, ki smo jih tam imeli. Na potovanju so nas radi sprejemali, poskrbeli za nas, nas vodili naokrog. Tako smo doživljali ameriško »odprtost«, ko smo prišli tja iz »komunistične zaprtosti«.

Vse smo srečno prestali od prvega dovoljenja predstojnikov Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, nekaterih poprejšnjih izpitov, vizuma še v Zagrebu, da smo sploh smeli v ZDA, strogega vstopa v to veliko državo in nazadnje srečne vrnitve domov.

Srečni, zdravi in pripravljeni na izzive

Videli smo veliko lepih krajev, predvsem pa okušali dobroto mnogih ljudi, ki nam še danes pomaga, da skušamo biti tudi sami takšni. Kadar je bilo oz. je težko, pa potrpimo in gremo naprej. Komu pri tem pomagajo gore in hribi (Tone Kompare nas je zelo razveselil s knjigo Moja srečanja z gorami), drugemu pa kaj drugega. Z veseljem smo pogledali prinesene fotografije, album rajnega duhovnika Jožeta Dolenca, zlasti pa se v besedi in spominih zahvalili Svetemu Duhu, da nas je vodil in usmerjal na naših ameriških poteh s pobinkoštno prošnjo, naj nas tudi na preostanku slovenskih poti.

Štirje umrli duhovniki, trije še živi invalidi, so nam svarilo in obenem spodbuda za zaupanje v Boga ter napotilo, kako je pomembno prijateljsko druženje, dokler je to še mogoče.

Pa tudi, da, kot smo se v ZDA vsako jutro pripravljali na zahtevno delo, vzkliknemo: »I feel happy, I feel healthy, I feel terrific«. Skratka: počutim se srečnega, zdravega in pripravljenega na to, kar me čaka. Tudi če ni bilo in ni vedno tako! Pa se potrudi, da bo, nam veli naša ameriška »avantura«. Kar ne moremo verjeti, da je že 53 let od tega. Res je bil že čas, da smo jo v besedah, spominih in fotografijah obnovili, oživili in se ob njej prijateljsko srečali. Prihodnje leto pa spet.