Foto: SŠK

V sredo, 30. januarja 2008 je v samostanu šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja v Repnjah pri Vodicah potekalo letno srečanje cerkvenih sodnikov metropolitanskih cerkvenih sodišč iz Ljubljane in Maribora. Navzočih je bilo 18 sodnikov in drugih strokovnih sodelavcev. Bistvena naloga cerkvenih sodišč na ravni škofij je pastoralne narave, saj ugotavlja (ne)veljavnost zakramenta sv. zakona, ki si ga podelita dva krščena, pri čemer vodi ustrezne pravne postopke.

Navzoče sta pozdravila predsednik (oficial) metropolitanskega sodišča v Ljubljani p. dr. Viktor Papež OFM in dr. Stanko Ojnik oficial metropolitanskega sodišča v Mariboru. Po predavanju dr. Andreja Sajeta o simulaciji zakona je sledil pogovor o aktualnih temah. Srečanja se je ob sklepu udeležil tudi ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran.

P. dr. Viktor Papež OFM je omenil 25. obletnico razglasitve novega Zakonika cerkvenega prava (ZCP), ki je izšel 25. januarja 1983. Novi Zakonik je v življenje Cerkve in njeno pastoralno poslanstvo ter sodniško prakso vnesel nove poglede in poudarke. Delo na cerkvenih sodiščih je postalo pastoralno delo v službi ljudem, ki iščejo rešitve za življenjske težave in zakonske polome. Papež Benedikt XVI. pravi, da »cerkveni sodniki opravljajo zelo pomembno pastoralno delo v Cerkvi« in spodbuja, da bi ostali »zvesti ljubezni do resnice in pravičnosti«.

Dr. Stanko Ojnik je povzel nagovor papeža Benedikta XVI. (prim. http://www.vatican.va, ki ga je imel na tradicionalnem srečanju za sodnike glavnega sodišča katoliške Cerkve – Rimske rote 26. januarja letos. Med drugim je poudaril pomen študija razsodb tega sodišča, ki služijo kot osnova in precedens za pisanje razsodb. Rimska rota letos obhaja stoletnico delovanja v sedanji obliki.

Dr. Saje je kot sodnik metropolitanskega sodišča v Ljubljani predaval o simulaciji zakramenta sv. zakona (prim. kan. 1101 ZCP). Zakonik cerkvenega prava v poglavju o zakonski privolitvi namesto izraza simulacija (lat. simulatio) uporablja izraz izključitev (lat. exclusio) zakona ali kakšne njegove bistvene lastnosti, kot so enost, nerazveznost, roditev otrok in blagor zakoncev. Pri sklenitvi zakonske zveze, ki je za katoličane pogodba in hkrati zakrament, se domneva, da je notranja duševna privolitev v skladu z zunanjimi besedami ali znamenji, ki so uporabljene pri poročnem obredu. V primeru, ko oseba privolitev v zakon hlini, gre za popolno ali delno simulacijo. Kadar govorimo o popolni simulaciji, oseba zakrament sv. zakona izključi v celoti, v primeru delne simulacije pa samo kakšen del zakona, npr. zakonsko zvestobo. Za ničnost zakona mora biti na sodišču dokazano, da je vsaj eden od zakoncev v času poročanja privolitev v zakon hlinil s pozitivnim dejem volje, se pravi zavestno in hote. Za razglasitev ničnosti zakona je potrebno, da je dokazano hlinjenje vsaj enega zakonca vsaj v eni bistveni zakonski razsežnosti. Pri dokazovanju imajo pomembno vlogo verodostojne priče in drugo dokazno gradivo.

Navzoči so govorili tudi o drugih odprtih in aktualnih vprašanjih ter o tem, kako bi hitreje zaključevali odprte sodne postopke z namenom, da bi bilo manj sodnih zaostankov. Poudarili so, da naloga cerkvenih sodišč ni samo raziskovanje ničnosti zakona, ampak tudi pomoč zakoncem v krizi, ki morda še lahko najdejo pot do sprave.