Z dr. Natašo Golob o srednjeveških rokopisih, inkunabulah in prvotiskih, o duhovnem in kulturnem utripu Ljubljane na prelomu iz 14. v 15. stoletje

Foto: Tatjana Splichal

6. decembra 1461 je cesar Friderik III. v okviru svoje cerkvene politike v Notranji Avstriji ustanovil ljubljansko škofijo, za prvega škofa pa imenoval Sigismunda Lamberga. Ni minilo eno leto, ko je papež Pij II., znameniti humanist Eneas Silvius Piccolomini, z bulo povzdignil Ljubljano v škofovsko mesto, cerkev sv. Nikolaja pa v stolnico. O času, ko se je rojevala ljubljanska škofija, in treh ključnih možeh tistega časa pripoveduje razstava v Narodni galeriji Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg 1420–1488, ki sta jo zasnovala vodja Nadškofijskega arhiva dr. France Dolinar in umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob. Razstavo in središčni eksponat, to je osebni brevir Sigismunda Lamberga, smo predstavili že ob odprtju razstave (Družina št. 42, 20. oktobra), tokrat smo se z največjo poznavalko srednjeveških rokopisov in prvotiskov pogovarjali o živahnem, a danes malo znanem duhovnem, intelektualnem in kulturnem utripu dežele Kranjske v 15. stoletju.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Profesorica Golobova, je bila Ljubljana v srednjem veku res »zakotno mesto«?

Še ko smo postavljali razstavo v Narodni galeriji, sem od cenjenega kolega slišala, da je bila Ljubljana v 15. stoletju zanemarljivo mesto, le malo več kot zakotna vas. Žal mi je, ko to slišim. Kdor govori o takšni ubornosti naših krajev, je prezrl bogato zaporedje znanstvenih objav. Poleg tega pogrevanje »resnic« hromi tudi naš zgodovinski spomin in spodnaša razloge, da bi bili na kakovost starih časov ponosni. Temni srednji vek? Ta etiketa se nanaša na čas preseljevanja ljudstev, ne na 14., 15. stoletje. Res je, da je bil več kot tisoč let trajajoči srednji vek trd in okruten, ampak nič bolj kot 20. stoletje. A hkrati je bil radoveden čas in ljudje so želeli napredovati.

V času, ki ga predstavlja razstava, je imela Ljubljana okrog šest tisoč prebivalcev, kar je primerljivo z dunajskim Novim mestom, kjer je imel rezidenco cesar Friderik III. Sploh pa so od numeričnih stvari pomembnejše duhovne, Ljubljana je bila tudi z bogatimi samostanskimi knjižnicami kar se da privlačno mesto, z malo poetičnega pretiravanja rečem, da je mesto pokalo od knjig.

V intervjuju pred leti ste mi dejali, da se po vseh teh letih, ko spremljate srednjeveške knjige, počutite, kot bi se sklanjali za ramami prepisovalcev in jim gledali pod prste …

Vsak rokopis ima svojo zgodbo, iz pisave je mogoče razbrati dinamiko nastajanja, materialne pogoje, razpoloženje pisarja, npr. jezo, ker prepisuje besedilo iz slabe vzorčne knjige itd. Na razstavi me razveseli nepomemben detajl iz rokopisa, ki je bil prepisan v križevniškem samostanu v Ljubljani. Ker bi izposoja iz tujine zahtevala veliko denarja, nismo postavili originalnega rokopisa, je pa na razstavi reprodukcija kolofona, kjer je opazka pisarja, da je z brati na vrtu gledal komet na nočnem nebu. To je bilo leta 1433 in verjetno je to prva omemba nekega množičnega opazovanja dogajanja na nočnem nebu. Res se mi zdi, kot da tem pisarjem gledam pod prste, kako trstika piše po pergamentu. Z njimi se nekako »pogovarjam«. Med nami je most 600, 700 let, pa jih dobro razumem. Rokopis je pristen dokument o življenju v srednjem veku.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.