Vlada Republike Slovenije je danes, v četrtek, 24. februarja 2005, potrdila Predlog Uredbe o določitvi dohodkov verskih delavcev z naslova razmerja z versko skupnostjo. V Tiskovni urad SŠK se je s prošnjo za stališče Slovenske škofovske konference glede obravnavanega vprašanja obrnilo več novinarjev, ki ga posredujemo v javnost.

Potrebno je ločiti duhovnikove osebne prejemke od dohodkov, ki jih ima župnija kot pravna oseba. Uredba govori o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo.

Vsi prejemki, ki jih dobivajo duhovniki (izjema so le nekatere pristojbine kot npr. cerkveni pogreb), so prostovoljni darovi vernikov in ne pomenijo plače za storitev. Duhovniki so v skladu s kanonskim pravom dolžni maševati za ljudi, tudi če za to ne bi prejeli daru (prim. Zakonik cerkvenega prava, kan. 945). Opravljene maše zato ne morejo biti osnova za dohodke. Darovi kot taki ne morejo biti obdavčeni.

Dejstvo je, da bodo duhovniki odslej imeli manj administrativnega dela. Do zdaj so namreč oddajali kvartalne napovedi in plačevali akontacijo dohodnine, ki so jo v večini primerov kasneje prejemali nazaj, saj niso prejemali toliko dohodkov, da bi jo bili upravičeni plačevati.

Kdor jasno prebere Zakon o dohodnini, vidi, da je zakonodajalec tokrat upošteval dejstvo, da razmerje med versko skupnostjo (v našem primeru župnijo) in verskim uslužbencem (v našem primeru župnikom) nima vseh elementov pogodbenega delovnega razmerja. Župnik na župniji ni delojemalec, župnija pa ne delodajalec. Iz tega sledi posebna obdavčitev, v katero so vključeni vsi duhovnikovi dohodki v kakršni koli obliki, pri čemer ne gre za storitve, ki bi bile plačane. V pavšalno dohodnino so vključeni vsi duhovnikovi dohodki ne glede na to ali dejanski dohodki dosegajo določeno raven ali ne (izvzeti so posebni in izredni dohodki, npr. iz avtorskih honorarjev).

Dohodki župnije so namenjeni delovanju njej lastne pastoralne dejavnosti in vzdrževanju sakralnih stavb in drugih cerkvenih objektov. Cerkev kot neprofitna ustanova se v večini primerov vzdržuje z že obdavčenimi darovi vernikov in iz naslova le-teh ne plačuje davkov. Podobno kot vse druge neprofitne ustanove pa plačuje davke povsod tam, kjer je to po zakonu predvideno, to je, kadar se ukvarja s pridobitno dejavnostjo (npr. najemnine).

Povsod po svetu, še zlasti v primerljivih državah Evropske unije ima katoliška Cerkev poleg darov vernikov še druge vire dohodkov: v Belgiji financiranje Cerkve v celoti pokriva državni proračun, v Nemčiji in Avstriji plačujejo cerkveni davek, v Italiji in Španiji prav tako obstaja nekakšen davek. Na Hrvaškem, Madžarskem in Slovaškem Cerkev od države dobiva direktno subvencijo v dogovorjeni višini. Tudi v Republiki Sloveniji se nobena pomembna organizacija na civilnem področju ne vzdržuje samo s članarino ali vstopnino, ampak ima zagotovljena dodatna sredstva. Upoštevati je potrebno, da ima katoliška Cerkev na Slovenskem v lasti 85 % arhitekturne in sakralne dediščine, ki je za svoje poslanstvo v celoti ne potrebuje, jo pa kljub temu vzdržuje z lastnimi sredstvi. Večina darov, ki jih ljudje namenjajo Cerkvi, se porabi za vzdrževanje kulturnih spomenikov v njeni lasti, ki so veliko več kot le bogoslužni prostori za potrebe župnije. Država za navedene spomenike v redkih primerih in v manjših zneskih prispeva sredstva, vendar ne v zadostni meri.

Poleg vzdrževanja kulturnih spomenikov duhovniki skrbijo tudi za njihovo varnost ter opravljajo vzgojno, izobraževalno in kulturno delo na župnijah - vse to prostovoljno in brez plačila. Finančno prav tako ni ovrednoteno delo verskih delavcev v bolnišnicah in domovih za ostarele. Duhovniki večino dela opravijo zastonj, živijo pa od darov vernikov.

Dejstvo je, da postopek denacionalizacije še ni dokončno izpeljan in tudi ko bo, Cerkvi v celoti ne bo povrnjena škoda, ki ji je bila z nezakonitim odvzetjem premoženja povzročena.