Da je Hrvaška po kupni moči povprečne neto plače prehitela Slovenijo, ni več stvar interpretacije, temveč golo dejstvo. Nihče mu resno ne oporeka. Prav zato se je sprožil znani obrambni mehanizem: relativizacija. Pokojnine so pri njih nižje, BDP na prebivalca je nižji, neenakost višja, dohitevanje manj razvitih držav pa naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Vse to je lahko res – a nič od tega ne odgovori na bistveno vprašanje: zakaj Slovenija ne dohiteva več nikogar, ampak jo dohitevajo drugi?

Hrvaška nikoli ni veljala za zgled uspešne tranzicije. Dolga leta je zaostajala za Slovenijo in skupaj z nami nosila posledice prehoda iz samoupravnega socializma v tovarišijski kapitalizem. Močne interesne skupine, šibka pravna država, politično vodenje gospodarstva – vse to nam je skupno. In prav zato je dejstvo, da nas danes prehiteva država s podobnimi strukturnimi slabostmi, še toliko bolj alarmantno.

Razlika ni v tem, da bi Hrvaška naredila čudež. Razlika je v tem, da je Golobova vlada začel...