Stanka Mihelič je doslej izdala trinajst pesniških zbirk. V jubilejnem Svetem letu 2025 jim je pridružila novo, z naslovom Ozri se name in me poslušaj, s povabilom, da poživimo svojo vero, da obnovimo svojo sveto krstno milost in sledimo na poti upanja svojim bratom in sestram – kot živa Cerkev.

Svojo molitveno poezijo je naslovila z začetkom molitvene ure bogoslužnega molitvenika, brevirja, molitvene ure vesoljne Cerkve: »Ozri se name in me poslušaj.« »Spoznanje, da je v molitvi Božje kraljestvo v nas samih, nas odrešuje osamljenosti, tesnobe in nam pomaga, da zaupamo v Božjo previdnost ter izpolnjujemo Božjo voljo.

Zbirka je obogatena z ilustracijami, s slikami Svetih vrat, tudi zato, da bralca povabijo v večno sveto mesto Rim, da svetopisemske zgodbe obnovijo našo vero na poti upanja, na poti Božje ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, to kar je simbol svetih vrat v svetem letu 2025 in da stopimo v novo življenje skozi vrata odrešenja.

Stanka Mihelič, Ozri se name in me poslušaj, samozaložba, Kot pri Ribnici.

Ljubiti pomeni videti, kar je nevidno

Kot je v uvodu zapisal p. Marjan Čuden, molitve Stanke Mihelič v pesniški zbirko z naslovom Ozri se name in me poslušaj odsevajo njeno vero, upanje in ljubezen. Njeno duhovno ustvarjanje navdihuje očaranost nad Bogom, nebeško Materjo, svetniki in Božjo besedo. V tokratnih molitvah, ki jih je spodbudilo pričakovanje Svetega leta 2025, poudarja iskanje Luči, vere, Upanja, zaupnosti z Bogom, hrepenenje po duhovni rasti in notranjem miru. Globoko sporočilo njenih pesmi je, da smo romarji. Ljudje na poti. Kot popotniki, ki iščejo obljubljeno deželo, tudi mi sledimo ognjenemu stebru Upanja. Ljubezen je pot, po kateri stopamo, in Ljubezen je cilj, h kateremu težimo.

»Toda ljubiti ni vedno lahko. Ljubiti pomeni videti, kar je nevidno. Ljubiti pomeni prepoznati Kristusa v drugih, tudi ko je njegova podoba v njih zamegljena. Ljubiti pomeni biti sočuten – znati se ustaviti in pomagati. Ljubiti pomeni verjeti, da nihče ni izgubljen.«

Romar ni listi, ki nikoli ne pade

Kako naj si na romanju pomagamo, vpraša avtor spremne besede. Naša romarska palica je vera, ki nam nudi oporo, ko postaja pot strma, naš kompas je Kristus sam – naš Učitelj, Odrešenik, naš Križani in Vstali Gospod.

Kristus je središče našega romanja, je Luč, ki razsvetljuje temo. Brez Kristusa bi izgubili smer. On pa nas zbira, povezuje in vabi: »Hodi za menoj!«

Njegovo povabilo ni ukaz, ampak obljuba. Povabilo k zaupanju. Povabilo k življenju, ki presega strah. Kristus nas ne vodi po lahki poti. Njegov križ nas spominja, da je pot Ljubezni pogosto posuta s trnjem. Toda križ je tudi znamenje zmage – zmage nad smrtjo, grehom in obupom.

»Romar ni listi, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane. Njegova moč ni v popolnosti, temveč v zaupanju, da ga vodi Bog. Smo romarji Upanja, ker verjamemo, da tema nima zadnje besede, da za obzorjem te zemeljske poti leži Svetloba večnosti. Ko bomo nekoč stali pred Gospodom, ne bomo sami. Prišli bomo skupaj z vsemi, ki smo jih na poti ljubili in za katere smo se trudili.«

Smo romarji Upanja

Molitve Stanke Mihelič nas spodbujajo, naj bo naše romanje polno radosti, četudi ne popolne, da bomo vselej hrepeneli po polnosti v Bogu. »Naj naša srca prepevajo melodijo Ljubezni, četudi jo prekinja tišina nemoči, kajti prav ta tišina nas uči hrepeneti po večnem praznovanju. Smo romarji Upanja – bratje in sestre na poti, ki nas vodi domov. Domov, kjer nas čaka Ljubezen, ki je bila naša pot in naš cilj,« piše p. Marjan Čuden.

»Naj nas na tem romanju spremlja mir, ki ga daje le Bog, naj nas objame toplina Njegove Ljubezni, ki nikoli ne mine. Naj naša srca vedno bijejo za večnost, kjer ni solza, le radost v Gospodu. In ko se utrudimo, naj nas dvigne Njegova nežna roka.

Svetloba Upanja, pesem Ljubezni in dar sočutja naj napolnijo naše dneve. Naj naš Duh prepeva melodijo, ki vodi k večnemu praznovanju v Božjem objemu. Romarji smo, ljubljeni od Ljubezni, ki nas čaka na cilju – tam, kjer je mir popoln in srce za vedno najde svoj počitek.«

Poučevala je v Ribnici in Dobrepolju

Stanka Mihelič se je rodila leta 1953 v Zamostecu pri Sodražici, mami Ivanki, roj. Arko, in očetu Dominiku Kovačiču. Po osnovni šoli v Sodražici je obiskovala gimnazijo v Kočevju in nadaljevala študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Kot učiteljica je poučevala v POŠ Ribnica in v OŠ Dobrepolje. Poročila se je v Kot pri Ribnici. Z možem Darkom Miheličem sta si ustvarila dom, družino s petimi otroki, vnuki in vnukinjami.