Nadaljevanje iz: Stanko Sivec, Udba, taborišče Litostroj, Prisilne delavnice, tolminski proces, Ivan Kobal [2]

Čez nekaj časa so me dali na Žale, kjer so gradili bloke za udbovce. Tam sem po dolgem času prišel v svojo družbo, kjer sem dobil pogum in šel tudi k spovedi. Tam je bil tudi najstarejši zapornik Nace Škoda, ki je bil potem župnik na Bledu. Dela so šla proti koncu, duhovniki so dobili več nagrad, ker so bili marljivi, česar Udba ni razumela, in na laike smo imeli pozitiven vpliv. Ko so se končala dela na Žalah so nas spravili nazaj v zapor. Mene na Miklošičevo v skupno sobo, kjer so bili duhovniki iz različnih redov, bili smo kot Cerkev v malem. Zato sem se dobro počutil, kljub temu, da so bile razmere slabe: bili smo stisnjeni, z eno kiblo, nekateri so na njej čepeli po 20 minut, bili so zaprti, saj se nismo gibali.

Stanko Sivec: »Čez nekaj časa so me dali na Žale, kjer so gradili bloke za udbovce.« Stanovanjski bloki na Žalah, ki so jih gradili zaporniki.

Voziček, poln gnoja, zadaj pa gospodinja, ki je ta voz potiskala

Načrtovali so pogovor o različnih pastoralnih temah, npr. o misijonu in mladini. Med nami je bil starejši župnik z Dolenjske, Podlipnik in njega so ravno takrat imeli na tapeti. Dobili smo Dolenjski list, v katerem je bila objavljena karikatura in ga prikazovala, kako pelje voziček, poln gnoja, iz njega pa so štrleli mitraljezi za okupatorja. Zadaj je bila gospodinja, ki je ta voz potiskala. V šali smo mu rekli, naj ne trdi, da ni res, saj so to dokumenti. On je začel glasno poudarjati, da se mora resnica in pravica dokazati in to je slišal paznik, odprl celico in se razburjal, kaj zganjamo. Ko smo mu povedali, se je še on smejal.

V takšnem majhnem prostoru ni vedel, da mašujemo

Ker nismo imeli ne rožnih vencev ne brevirja, se je zgodilo, da so za 29. november, glavni državni praznik, načrtovali mašo. Po nekem tihem dogovoru so dobili kekse in cvibo /rozine/. Cvibo so dali v posodo, da je fermentirala. Duhovniki niso imeli misala zato so na toaletni papir s skupnimi močmi napisali mašno besedilo, posvetilne besede, seveda vse v latinščini. Kruh je bil pripravljen (keksi), prav tako vino. Maševati je smel le eden, to je bil jezuit Prejac. Zanimivo, da gospod Podlipnik za to ni vedel. Nismo mu smeli povedati, da ne bi ob kakšni priložnosti iz nevednosti komu povedal, da smo maševali. V takšnem majhnem prostoru ni vedel, da mašujemo in da smo šli k obhajilu.

Rekel je, da ne bom postal duhovnik. Jaz na to: da če je Božja volja.

Med nami je bil tudi duhovnik Dokler, sin avtorja grško-slovenskega slovarja. Ko smo brali časopis in se pogovarjali, smo videli, da je on bral drugače kot mi. Razmišljal je širše in razumel, zakaj je oblast o nečem pisala. Medtem ko smo mi prebrali le novico, je on za njo videl tudi kontekst, vzrok, zakaj so o nečem pisali. Tudi meni je to dalo misliti, da vidim samo črke, ne vidim pa duha napisanega.

Načrtovali so obisk Tita v Veliki Britaniji. V tistem času me je poklical zasliševalec in čutil sem, da se nekaj dogaja, saj je bila klima bolj sproščena. Pripomnil je, ali se bomo kaj videli na svobodi. Odgovoril sem, da bodo vrata odprta noč in dan, pridite, še pogostil vas bom. Za njega je bilo to preveč, saj si je ob tem verjetno mislil, da še nisem popustil in da bom še manj zunaj, na svobodi. Rekel je, da ne bom postal duhovnik. Jaz na to: da če je Božja volja. On: Nič božja volja, kaj, kaj božja volja! Na koncu sem mu rekel, da tudi če ne postanem duhovnik, Cerkev zaradi mene ne bo propadla. Tudi to mu ni bilo všeč.

Ne čudim se današnjim ljudem, da se še vedno bojijo

Končno je prišel dan izpusta iz zapora, januarja 1953. Prišel je paznik in mi rekel, naj vzamem vse kar imam, svojo revščino. V tistem času so izpustili še nekatere, ki so bili obsojeni na manjše kazni. Ob izhodu iz zapora sem moral podpisati, da o tem ne bomo nič govorili. Če bi kje slišali, da sem kaj govoril, bi me spet zaprli.

Ne čudim se današnjim ljudem, da se še vedno bojijo, saj so še vedno pod vtisom Udbe in posledic, saj še zmeraj rovarijo, kakor hočejo, ker nimajo nobenega kriterija oz. morale.

Vsi smo prišli na škofijo k škofu Vovku. Vsakemu, ne glede iz katere škofije smo bili, je dal za tiste razmere večjo vsoto denarja, da smo sploh imeli za pot domov. Zdaj sem bil pomiloščen. Nisem imel omejitev, kot prej, ko nisem smel na predavanja. Škofu in gospodu Oražmu sem povedal, da želim nadaljevati šolanje.

»Je že kaj našpilal, zastonj ga niso zaprli.« To je bila tista čudna logika.

Ko sem prišel domov, sem našel mamo, ki je bila slabo z zdravjem, imela je sladkorno, ki jo je dobila zaradi mojih aretacij. Ko sem prišel, doma niso vedeli, kako je bilo v zaporu in tudi sam jim nisem smel povedati. Livčani so me spraševali ali bom še nadaljeval z bogoslovjem. Ko sem bil zaprt so govorili: »Je že kaj našpilal, zastonj ga niso zaprli.« To je bila tista čudna logika. Če bi bil zaprt kdo iz njihove družine, bi drugače razmišljali.

Brat je imel ravno takrat poroko. Naslednji dan sem šel v Idrsko in še preden sem odšel z avtobusom, je prihitela sestra z Livka in rekla, da je z mamo slabo. Vrnil sem se, dobil še živo in potem je kmalu izdihnila. Bil sem na pogrebu, nato pa vrnil v Ljubljano.

K vojakom v Kikindo: »Skozi pogovor smo videli, da samo dva nista bila zaprta.«

Čakala me je vojaščina. Vendar, ker so Teološko fakulteto leto pred tem izključili iz univerze, me ni čakalo le eno leto, ampak leto in pol. Vsi študentje smo morali imeti naslov stalnega bivališča tam, kjer smo študirali, da je imela Udba nad študenti nadzor. Študenti so za režime najbolj nevarni.

22. julija 1953, bil je državni praznik, so nas poslali skupino kakšnih enajstih skozi Beograd in Kikindo. Šli smo skupaj z vlakom, dva dni in skozi pogovor smo videli, da samo dva nista bila zaprta. Ko smo prišli v Kikindo, so nas postavili v krogu kakor krave, ki jih potem mešetarji ocenjujejo. Tam so določili, v katero četo bomo šli. Oficir se je čudil, kako to, da smo bili vsi zaprti. Ta vojašnica je veljala kot kazenska. Prišlo je tudi dvesto zagrebških študentov in oficirji so govorili, kako so študirani. Na »obuki« nam je oficir rekel, da »u Sloveniji ima hidrocentrala na ugalj«.

Če bi me nekdo po krivici obdolžil, mi bilo z menoj konec

Prve dni je bilo v redu. Oficir poročnik je bil kar dober do mene in tudi komandir skupine. Prišel je oficir Kosa in povedal, da sem bil obsojen na toliko let zaradi špijonaže. Med vojaki je to povzročilo reakcijo kot bi kdo vrgel bombo okoli mene in en mesec ni hotel noben z mano govoriti. Prvi, ki so se mi približali, so bili Šiptarji. Zanje sem bil študent in v Boga sem verjel. Zaradi tega so mi zaupali.

Ko sem odslužil prvi del z obveznimi vajami, so me dodelili na stražo nekega streliva, vendar so me po dveh dneh poklicali nazaj, ker sem bil sumljiv. Takrat je prišel v Kikindo Milovan Đilas, ki takrat še ni bil v nemilosti pri Titu. Naša četa je šla en dan pred prihodom za zavarovanje železniške proge, mene pa niso pustili, ker sem bil sumljiv. Vojaščine sem se skoraj bolj bal kot zapora. Če bi me nekdo po krivici obdolžil, mi bilo z menoj konec.

Ko me je oficir vprašali kaj sem in sem odgovoril, da teolog, me je razumel, da geolog

Enkrat smo šli v Novi Sad, kjer so preverjali, koliko smo usposobljeni. Mene so poslali kot predstavnika čete. Ko me je tam oficir vprašali kaj sem in sem odgovoril, da teolog, me je razumel, da geolog. Začel me je spraševati o »špilji« v Postojni. Začel sem govoriti o stalaktitih in stalagmitih. Vendar je bil nek oficir pozoren in je razumel, da sem rekel teolog. Rekel je: »Pa onaj nije geolog, nego pop, teolog.« Začeli so me spraševati o Stepincu, kaj mislim in prišel sem v hudo zadrego. Zadeve o Stepincu nisem poznal. Rekel sem, če so ga obsodili na osnovi dokumentov, so ga obsodili.

29. junija 1955 sem bil posvečen v duhovnika

Končno je prišel dan osvoboditve, da sem prišel domov. Spet sem pričel študij teologije, ki sem jo že trikrat prekinil.

29. junija 1955 sem bil posvečen v duhovnika. Vendar sem ostal v semenišču, ker sem moral opraviti še nekaj izpitov, saj sem bil v zaostanku. Prvo službo sem dobil v Šempasu leta 1956, kjer sem bil devet let, od leta 1959 do 1974 na Otlici, V Bovcu, prvih deset let župnijski upravitelj. Do leta 1984 sem bil župnijski upravitelj, ne župnik, kajti koncil je spremenil pogoje župnikovanja. Do takrat so za župnijo delali razpis in šlo se je skozi izpit, da si bil res sposoben za to službo.

Nova maša na Livku leta 1955. Na levi stara mama, ki je imela 14 otrok in doživela sto let. Mama mu je že umrla. Vir: arhiv S. S.

Župniki smo postali »po partizansko«, na podlagi pastoralnih izkušenj

Ko še nisem bil župnik, sem naredil kaplanski izpit, potem pa že izpit za župnika. Ko sem prišel v Ljubljano na izpit za župnika, sem slišal od enega, da gre bolj težko. Zato sem »popihal«, čeprav sem se pripravil. Škofje niso vedeli, kaj narediti z nami. Od koncila ni bil nobeden župnik. Rešili so po salomonsko. Pred dekanom smo izrekli veroizpoved, zvestobo škofu in neko molitev. Tako smo postali župniki. Jaz sem temu rekel, da smo postali župniki »po partizansko«, na hiter način, na podlagi pastoralnih izkušenj.

Od leta 1947 do 1955 sem veliko dal skozi in sem o režimu nekaj vedel

Ko sem bil v Šempasu, se je pri eni družini reklo Pri škofu. Oče in sin sta bila neverna. Sin je bil udbovec in me je prišel enkrat nagovarjat, da bi »tako in tako«. Seveda ni bilo nič. Takrat so tudi začeli odpirati mejo. Dal sem prošnjo, ker sem v Italiji študiral in bi se rad zahvalil profesorjem. Zasliševali so me, kakšne namene imam, kaj grem »dol« poročat. Dovoljenja mi niso dali. Drugih problemov nisem imel. Ljudje so me sprejeli. Vedel pa sem, da naše pridige poslušajo in gre vse na določeno mesto. Od leta 1947 do 1955 sem veliko dal skozi in sem o režimu nekaj vedel.

Duhovnik v Šempasu, s sestrama Slavko in Marico, med letoma 1956 in1965. Vir: arhiv S. S.

Prvi dve leti sta minili mirno, leta 1976 pa se je zgodil prvi potres

V Šempasu sem imel dva uspeha. Med polnočnico so fantje s kora metali na dekleta lešnike in to me je motilo. Potem smo preuredili kor in tisto pobalinstvo se je nehalo. Pri božjem grobu smo imeli štiri vojake. Takrat se je Tito prizadeval za razorožitev v tretjem svetu. Tudi mi smo nekaj prispevali in dva vojaka odstranili.

Po devetih letih sem prišel na Otlico. Tam je bilo zelo živahno. Po devetih letih pa v Bovec. Prvi dve leti sta minili mirno, leta 1976 pa se je zgodil prvi potres. Začelo se je obnavljanje cerkve. Materiala se ni dalo dobiti. Po cement smo hodili s svojimi avti v Čedad in Videm. Komisija je škodo popisala, vendar cerkvene ustanove nismo dobile nobene pomoči. Od 6. maja do 15. septembra se ni premaknilo nič, nič nismo delali, samo komisije. Člani komisij so imeli lepe dnevnice.

Za Breginj je prišel ukaz: vse porušiti. Tudi župnišče, vendar je župnik Mikuž to preprečil. Montažne hiše so zgradili na edini plodni zemlji tam.

Bovec, postavitev kapele Dobrega pastirja za Šijo 7. maja 2017. Nagovor Stanka Sivca, ki je bil prejšnji bovški župnik. Za njim bovški župnik Viljem Čušin in Bogdan Vidmar. Foto: Ivo Žajdela

Beneški duhovnik Evgen Ošnjak

Evgen Ošnjak je bil doma iz Benečije, iz Svetega Lenarta. Študiral je v Vidmu in Ivan Trinko je takrat pospeševal slovenski jezik. Slovenščino je znal kar dobro, imel pa je napako, ker je imel bolj italijansko mentaliteto. Na Livku je bil tudi učitelj v šoli in bil vključen med fašiste. Ko je od leta 1939 že vrelo za slovenstvo, je on še vedno priporočal italijanski katoliški časopis L'Avvenire. To je bila velika napaka. Na drugi strani je ustanovil Marijino družbo, ki je lepo cvetela. Vsak mesec so imeli srečanje in vzgojil je dobra dekleta.

Na Livku je bil od leta 1938 do 1943, ko je prišel Jožko Kragelj. Ošnjak je šel v Borjano. Po vojni se je umaknil v Italijo. Bil je župnik v Črnem vrhu v Benečiji (Pulfero oz. Podbonesec). Enkrat sem ga šel obiskat. Umrl je razmeroma mlad. Imel je čuden dnevni red. Hodil je obiskovat družine in se zadržal pri njih veliko ur. Tako se ni imel časa pripraviti na šolo in nauk. Pokonci je bil tudi do dveh in to mu je tudi vzelo zdravje.

Stanko Sivec leta 2015. Foto: Ivo Žajdela

Stanko Sivec o duhovniku danes

Naše poslanstvo je v molitvi in oznanjevanju, kakor pravijo Apostolska dela oz. so apostoli rekli: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« Ti dve besedi zajameta vse.

Zaljubljeni moramo biti v Kristusa. Smo predvsem pričevalci, ne pa pridigarji.

Današnji človek gleda predvsem na to, da ugaja, v njem pa ni globljih resnic.

Ratzinger je dejal: Iz preteklosti vzemimo kar je resnično in dobro. Preteklost moramo poznati.

Ivo Žajdela, »Pred menoj je bila miza, na njej pa pištola«, Stanko Sivec, Prvačina, Družina, 23. 8. 2015Alenka Puhar, Solidarnost s preganjanimi, Stanko Sivec, Jožko Kragelj, Slovenski čas, 31. 1. 2016

Alojz Rebula, Dragocena knjiga, Stanko Sivec, Družina, 7. 2. 2016DD, Pastir svojega ljudstva!, Stanko Sivec, Novi glas, 28. 4. 2016

ar, »Če bi se kesal, bi dodelil odpuščanje tudi Kidriču«, Stanko Sivec, Primorski dnevnik, 28. 4. 2016Milan Gregorič, Stanko Sivec: Skozi ogenj, Demokracija, 16. 3. 2017

Andrej Vončina, Stanko Sivec, nekrolog, Družina, 29. 7. 2018Božo Rustja, Praktične vaje iz sociologije v udbovskem zaporu, Zdenko Roter, Jožko Kragelj, Ognjišče, 1. 9. 2025

Pričevalci, Stanko Sivec

1/6