Nadaljevanje iz: Stanko Sivec, Livek, Prvačina, Udba, taborišče Litostroj [1]

V Litostroju smo imeli prosti čas samo ob nedeljah popoldne. Dopoldne smo morali opravljati kakšno drugo delo. Eden najhujših dogodkov se je zgodil 4. septembra 1949, bila je lepa sončna nedelja. Naša četa je šla delat zunaj taborišča, to je imelo žične pregrade, kot nemška taborišča, s stražarskimi stolpi. Okoli taborišča je bil jarek z vodo, ki je bil podoben nekdanjim obrambnim jarkom okoli gradov. Morali smo poglabljati ta jarek. Ko smo prišli nazaj v taborišče, po kosilu, je morala naša četa »na krug«. Tam nam je poveljnik očital, da si je nekdo zunaj, ko smo delali pri jarku, upal pozdraviti nekega civilista. Dobili smo kazen: štiristo krat »lezi, diž se«. Verjetno so nas s tem hoteli opozoriti kaj nas čaka, če bomo storili kakšen prekršek, npr. govoriti s civilistom ali skušali uiti, kajti eden je tudi ušel. Bila sta dva brata Potočnik z Gorenjske, eden je bil pleskar in zato so ga uporabljali, da je po Ljubljani pleskal miličniške postaje. Ker ni bil pod strogim nadzorom je ušel. Povedali so nam, da so ga ujeli in je ranjen, v kritičnem stanju v bolnišnici. Vendar, kot sem slišal kasneje, to ni bilo res, ker je ta fant uspel oditi čez mejo in v Avstralijo.

V Tacnu smo delali deset ur, obnavljali smo stavbo za šolo udbovcev

Čez nekaj časa so nas nekaj izbrali, da smo šli v Tacen, v gradič Rocen, kjer so imeli svojo pristavo frančiškani. Tam so menda imeli tiskarno in ena stavba je bila še kar velika. Prišli smo tja, bilo nas je 27, in za nas so pred tem trije sodno kaznovani pripravili dve baraki. Eden od teh je bil Milan Vehovec iz Žužemberka, druga dva, Petek in Štravs, sta bila jehovca in nista hotela k vojakom, zato so ju zaprli. Pri Vehovcu so imeli gostilno, trgovino in mlin, torej so bili krajevni premožneži, menda pa je bil njegov brat pri partizanih. Šli smo v prvo barako. Kasneje, oktobra, je prišla druga skupina iz Šterntala pri Ptuju, v njej pa so bili skupaj sami ljubljanski pravniki. Tudi v Tacnu smo delali deset ur. Zelo se je mudilo z obnovo stavbe, ki je bila namenjena za šolo udbovcev, ne miličnikov.

Po zunanji steni so napeljali žice iz obednice v eno sobico zgoraj

Ko se je bližal 29. november, ko je bilo odprtje, se je mudilo in smo morali hitro ometati fasado. Zakaj, me je opozoril en električar s Štajerske. Rekel mi je, da so po zunanji steni napeljane žice iz obednice v eno sobico zgoraj. Prisluškovali so najbolj zvestim. Bilo je leta 1949 in že takrat smo videli, kako delujejo. 29. novembra, ko je bila velika slovesnost, smo videli, da imajo vse in niso lačni. Ob stavbi so skopali eno jamo, da so tja metali odpadke od hrane. Bilo je zelo težko, da smo, ko smo po deseturnem delu prišli v barako ...

Morali smo se postaviti v dve vrsti drug proti drugemu in scati drug proti drugemu

Miličniki so delali z nami kot pes z mačko. Ko smo zjutraj šli na delo, je paznik, neki Kette, v začetku je bil dober, potem se je spremenil, dal na gong znamenje, da moramo v zbor pred barako. Če se mu je zdelo, da nismo bili dovolj hitri, nas je po pet ali šestkrat poslal nazaj v barako in potem smo morali hitro nazaj ven. Hitro smo morali teči po stopnicah in včasih je kdo padel. Vse skupaj je bilo tako, da se Bog usmili. Enkrat je bilo zelo ponižujoče. Upravnik je bil Alojzij Teropčič z Dolenjske. Morali smo na dvorišče, se postaviti v dve vrsti drug proti drugemu in scati drug proti drugemu. Potem smo morali leči na tla. Ker sem glavo držal malo nad tlemi, mi je Teropčič stopil na tilnik. V Kokrici ima novo hišo, ne vem, če je še živ.

Ko sem šel po enem letu iz Tacna domov, mi je ta Teropčič rekel, naj pustim vse, da ne pridem nazaj v zapor. Kakor da je prerokoval. Rekel je: »Pusti te kvante, pojdi drugo pot, študiraj drugo, ker potrebujemo zdravnike itd.

Pod predpražnikom sem opazil listič, na njem je pisalo Zlomškove drobtinice

Tisto leto nisem smel poslušati predavanj na fakulteti. Bil sem v Ljubljani in študiral privat v bogoslovju, drugi so šli poslušat predavanja na fakulteto, jaz pa sem moral ostati v semenišču. Nekega dne, ko so bili drugi na predavanjih, sem pod predpražnikom opazil listič. Na njem je bilo napisalo Zlomškove drobtinice in besedilo v mili obliki nekaj proti predstojnikom, nekaj proti oblasti. Bilo je milo, vendar je bil v tistem času že samo namig proti oblasti strašna reč. Tisto pisanje sem dal ravnatelju Pogačniku. Poklical nas je in vprašal če vemo kdo je to podtaknil. Mi Primorci, ki smo bili bolj skupaj, smo enega sumili. Vendar ni bil tisti, šele čez vrsto let se je izvedelo, kdo je bil, ki je poročal in tudi te Zlomškove drobtinice prinesel tja, z namenom, da bi imeli vzrok nekega posega v semenišču.

Vključili so me v skupino, ki je bila obtožena špijonaže

Leto je prešlo, jaz nisem smel na predavanja. Bilo je konec šolskega leta junija 1951, ko smo imeli izpite. Vse je bilo v posebnem vzdušju konca šolskega leta, ko so se nekateri pripravljali na mašniško posvečenje. Neki dan smo imeli prosto vse popoldne in smo lahko šli na daljši izlet, na primer na Šmarno goro. Tisti dan so prišli udbovci, zaprli semenišče, nas nagnali v Jožefovo dvorano, v sobi vsakega posebej zasliševali in v sobah vse preiskali. Jaz sem nekaj dni prej prejel pismo od bogoslovca Danila Cimpriča naj pozdravim Škofa in še koga, nič sumljivega, samo pozdrave. Pismo so našli in to je bil razlog, da so me aretirali. Pismo ni bilo obremenjujoče, vendar so tiste tedne pred tem na Kobariškem aretirali župnika Ivana Kobala v Kobaridu, Klinkona v Libušnjah, župnika Ljuba Marca v Drežnici in župnika Ivana Hlada v Logu pod Mangartom. To nam je povedal župnik Mirko Žakelj, ki nas je prišel obiskat pred mojo aretacijo. Ta informacija mi je koristila, da sem potem, ko so me pridružili v to skupino duhovnikov, vedel kako se ravnati. Če ne bi vedel, bi bilo drugače. Vključili so me v to skupino, ki je bila obtožena špijonaže. Vsi smo bili ob meji. Žmavc, ki je hotel izboljšati kariero, je usmeril vse topove proti duhovnikom. Pred našim procesom je bil Jožko Kragelj in potem še Češornja iz Drežnice, obsojen na več let.

Rekel mi je, da zdaj ne bo deset, petnajst, zdaj bo dvajset, trideset let zapora

Preiskovalni zapor v Ljubljani, na Poljanskem nasipu, v Prisilnih delavnicah, je trajal devet mesecev, od junija 1951 do marca 1952. Zasliševali so samo ponoči, od polnoči in do enih ali treh, eno uro ali dve. Na Brezmadežno leta 1949 sem imel dvakrat ta »obisk«, ker je bila akademija glavni praznik bogoslovja. Zasliševalec je bil verjetno Zdenko Roter, vendar nisem povsem gotov, podpisoval se je kot Jan, imeli so psevdonim. Po štirih mesecih preiskovalnega zapora se ni nikamor premaknilo. Ko sem po štirih mesecih prišel v sobo, ponoči, pred menoj je bila miza, na eni strani pištola, voda in kup listov. Zasliševalec je rekel naj sedem, listal je po tistih papirjih in se čudil kaj vse sem pred tem naredil. Rekel mi je, da zdaj ne bo deset, petnajst, zdaj bo dvajset, trideset let zapora, kajti zdaj da so dobili pravo pot in odkrili, kaj vse sem »našpilal«. Takrat me je pograbil smeh, saj sem vedel, da nič ni bilo res ne prej ne zdaj, ko naj bi »nekaj dobili«. Kar sapo mu je vzelo. Tisto noč me je začel spraševati, od kod sem itd. kot da sem prišel v zapor pred eno uro.

Udba me je imela sedem mesecev v samici

Vsak dan smo šli na dvanajstminutni »sprehod« na notranje dvorišče, vendar v skupini nikoli ni bilo katerega od teh iz naše skupine. Sedem mesecev sem bil v samici, vendar ne stalno. Dali so me tudi v sobo z drugimi. Enkrat v celico z enim fantom iz Maribora, ki so ga na meji obstrelili v prsi in sem skrbel za njega, dajal sem mu jesti, potem pa so ga dali »naprej«. Drugič sem prišel v večjo sobo, v kateri je bil zdravnik Vladimir Kresnik, ki je pozneje odšel v Švico in bil tam v nekem raziskovalnem inštitutu. V Zagrebu je študiral medicino, veljal za Informbirojevca in je znal citirati iz Kapitala. V svojem prepričanju je bil negotov. Enkrat mi je rekel, da ko bom postal duhovnik, ga bom poročil. Bil sem še z drugimi, eden je bil Alojz Cuznar iz Kranjske Gore, sorodnik Francija Petriča. Ta je med vojno sabotiral na železnici in so ga Nemci zaprli v Begunjah. Povedal mi je, da so ga eno jutro gnali na dvorišče, kjer so streljali zapornike. Zavezali so mu oči, in takrat je »vse šlo od mene«, slišal je strele, mislil je, da je mrtev, vendar so ga le trpinčili, da bi tako laže kaj izvedeli od njega. Po vojni je bil spet zaprt, ker naj bi imel neke stike s tujino. Kot bogoslovcu mi je zaupal. Kadilci so dobivali majhno količino cigaret in povedal mi je, da če mu odvzamejo cigarete, bo »vse skozlal«. Kakšna zasvojenost!

Šele po devetih mesecih »preiskave« sem prvič videl soobtožene

Bližala se je obravnava, tisto leto, 1952, je bila huda zima, v Ljubljani en meter snega, v Tolminu dva, na Livku pa štiri metre. Sojenje v Tolminu se je zavleklo v en mesec. Peljali so nas vseh sedem, pet župnikov, mene bogoslovca in organista iz Kobarida v Tolmin. Ker je bila cesta iz Ljubljane skozi Idrijo zaradi snega še zaprta, smo šli skozi Postojno, Gorico in v Tolmin. Spravili so nas v zapor. Tiste dni smo dobivali boljšo hrano, tudi meso. Sodili so nas tam, kjer je zdaj Tolminski muzej. Sodnik je bil Sartori, ki je pred tem obsodil tudi župnika Kraglja, javni tožilec pa Bajc. Šele ko smo prišli v dvorano, sem po devetih mesecih »preiskave« šele zdaj prvič videl soobtožene. Po prebrani obtožnici so zadržali glavnega obtoženca Ivana Kobala, župnika v Kobaridu, ostale pa so vrnili v zapor. Kaj se je dogajalo ne vem, ker so me držali v popolni osami, tako da nisem nič vedel, za kaj gre, kaj so govorili drugi.

Stanko Sivec: Sodili so nas tam, kjer je zdaj Tolminski muzej. Sodnik je bil Sartori, ki je pred tem obsodil tudi župnika Kraglja, javni tožilec pa Bajc. Foto: Ivo Žajdela

Če si rekel, da si dobil kaj iz Italije, je to bilo že dovolj za obtožbo

Ko sem bil v preiskovalnem zaporu v sobi s Kresnikom, je bil v njej tudi en študent prava iz Beograda. Njegova starša sta bila profesorja prava na beograjski univerzi. Imela sta neke tajne povezave z eno zahodno ambasado. Z nekom so se dogovorili, da bodo zapustili Jugoslavijo v Sloveniji. Eden jih je peljal, tik pred mejo izginil in aretirali so jih Knojevci, bilo je vse nameščeno. Ta fant je dobro poznal zgodovino Katoliške cerkve, bolj kot jaz. Povedal mi je, ne vem kako je izvedel, da sta tista, ki nič ne »priznata«, Ivan Hlad in jaz, drugi pa so »priznali«. Kasneje je v obtožnici bilo res tako zapisano. Npr. če si rekel, da si dobil kaj iz Italije, npr. cigarete, je to bilo že dovolj za obtožbo.

Glavni obsojenec Ivan Kobal je dobil osemnajst let strogega zapora

Obravnava je trajala ves teden. Prav na moj rojstni dan, 19. marca, smo bili obsojeni. Glavni obsojenec Ivan Kobal je dobil osemnajst let strogega zapora, s prisilnim delom, z odvzemom vsega premoženja in državljanskih pravic. Ivan Hlad, doma iz Vrhpolja, župnik v Logu pod Mangartom, je dobil šestnajst let zapora. Ludvik Šturm deset let in šest mesecev strogega zapora, Ljubo Marc deset let strogega zapora, Karel Klinkon devet let strogega zapora, kaplan v Solkanu Robert Zadnik pa eno leto in pol. Jaz sem dobil tri leta in pol.

Prva dva obsojenca sta bila v zaporu skoraj deset let

Prva dva obsojenca sta bila v zaporu skoraj deset let. Ostali od pet do sedem let. Potem smo prišli vsi nazaj v Ljubljano. V zaporu sem bil od 18. marca do začetka naslednjega leta in nisem bil zaprt z ostalimi. Mene so dali v samico. Po nekaj dneh so dali v mojo sobo še organista Ludvika Šturma. Ne vem zakaj, ampak gotovo načrtno. Povedal mi je, da so na njega pritiskali in želeli, da bi šel v Italijo in od tam pripeljal kobariškega kaplana Stanka Pontarja. Ta je bil zadnje mesece vojne kaplan pri domobrancih v Tolminu. Za Šturma so vedeli, da se bo vrnil, saj je imel tu ženo in tri otroke, vendar na pot v Italijo ni pristal. Čez nekaj dni je prišel v sobo višji udbovski oficir in začel govoriti kakšna bo nova mladina v socialistični državi: svobodna, svoje misli bo lahko povedala, ne pa tako kot mi, ki smo imeli svoje internate, kjer se je marsikaj dogajalo.

Konec v: Stanko Sivec, Udba, delovišče Žale, vojak JLA, Evgen Ošnjak [3]

Stanko Sivec, knjiga Skozi ogenj – kazaloStanko Sivec, knjiga Skozi ogenj – Knjigi na pot, Miroslava Cencič