Povzetke iz tega pogovora z duhovnikom Stankom Sivcem sem objavil v Družini pod naslovom »Pred menoj je bila miza, na njej pa pištola« 23. avgusta 2015. Zdaj ga objavljam v celoti.

Šolanje so prekinjale aretacije Udbe, zapori in prisilno suženjsko delo

Stanko Sivec se je rodil leta 1926 na Livku nad Kobaridom. Nazadnje je bil župnik v Prvačini. Šolal se je v Gorici in Vidmu, po letu 1947 pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Šolanje so prekinjale aretacije Udbe, zapori in prisilno suženjsko delo ter »služenje« vojaščine v Srbiji. Leta 1955 je bil posvečen, med letoma 1956 in 1965 je bil župnijski upravitelj v Šempasu na Goriškem, med letoma 1965 in 1974 na Otlici, med letoma 1974 in 1984 v Bovcu, nato tam do leta 2002 župnik (v Bovcu je bil najdalj, 28 let). Od leta 2002 do 2013 je bil župnik v Prvačini, nato duhovni pomočnik do leta 2017. Umrl je leta 2018, pokopali so ga v Prvačini.

Kuk nad Livkom, nekoč smučišče. Spodaj zaselek Golobi, hiša Stanislava Sivca je desno, pod smrekami.

Oče nam je umrl, ko je imel najstarejši brat enajst let

»Rodil sem se na sv. Jožefa leta 1926 na Livku, v zaselku Golobi. V družini nas je bilo šest otrok, trije bratje in tri sestre. Oče nam je umrl, ko je imel najstarejši brat enajst let. Živeli smo na manjši gorski kmetiji, imeli smo šest krav. Življenje je bilo težko, ker ni bilo očeta. Delali smo, hodili redno k maši in zvečer molili rožni venec. Včasih je teta Cilka dodajala očenaše za vse mogoče potrebe, tako da se je rožni venec razširil v še enega. Včasih smo tudi zaspali pa nas je mama dregnila, da smo spet nadaljevali z molitvijo.

V šolo sem hodil na Livek, pod Italijo

V šolo sem hodil na Livek, pod Italijo. Ko sem prišel v prvi razred je bil učitelj neki Crucil iz Benečije, toda nikoli ni spregovoril slovenske besede, ker je ni smel. Ne spomnim se, kako nam je govoril in kako smo ga mi poslušali, saj nismo poznali nič italijanščine in smo doma govorili seveda le slovensko. Ko smo morali opraviti fašistično prisego Giuro nel nome di Dio e dell'Italia ... Bil sem star devet ali deset let in to me je malo vznemirilo. Pri veronauku sem župnika Albina Martinčiča vprašal, če smo naredili kaj narobe, da smo izrekli tisto prisego. Moral je biti previden, da ne bi povedal kaj, kar bi lahko prišlo na neprimerna ušesa, samo nasmehnil se je in razumeli smo, da to nič ne pomeni, da nismo nič krivi ne pred Bogom ne pred državo.

Pred rojstno hišo na Livku, Stanko, star dvanajst klet, je desno od vrat. Vir: arhiv S. S.

Že kot otroci smo občutili fašistični režim

Vključeni smo morali biti v organizacijo Balilla. Letni prispevek je bil pet lir. Ker nismo plačevali, me je učitelj poslal domov, da prinesem pet lir, da bom član te organizacije. Seveda nisem prinesel nič.

Starejša sestra je bila v šoli odlična in je bila nagrajena, za nagrado pa bi z drugimi odličnjaki šla v Kobarid. Preden je dobila nagrado, jo je inšpektor šole iz Gorice vprašal, če je članica Balille. Na odgovor z ne ji je rekel, da takim ne dajejo nagrade. Mama je že načrtovala, kaj bo storila z denarjem od nagrade. Z hčerko sta bili potem zelo razočarani, še posebej, ker sta doživeli sramoto pred fašističnim občinstvom. Tako smo že otroci občutili fašistični režim.

Beneški duhovnik Evgen Ošnjak je poskrbel, da sem postal duhovnik

Leta 1938 je prišel beneški duhovnik Evgen Ošnjak, ki je razmeroma dobro znal slovensko, čeprav so imeli v šoli v Vidmu le nekaj ur slovenščine. Bil sem mu strežnik in videl je, da bi lahko bil primeren za semenišče. Mamo je nagovoril in ob težkih gospodarskih razmerah se je zbala, ker bi bilo potrebno prispevati za vzdrževanje v semenišču, tega pa ni mogla. Ker jo je vztrajno nagovarjal je popustila. Rekla je, da bomo videli kako bo šlo prvo leto, potem pa ali ga vzamemo domov ali bo nadaljeval. Župnik Evgen je uspel, hvala Bogu, hvaležen sem mu vse življenje.

Na Matajurju, zgoraj levo Tone Drešček, drugi Stanko Sivec, levo sestra Danica Sivec Hrast, 25. 7. 1938. Vir: arhiv S. S.

Med letoma 1940 in 1943 sem študiral v Castelleriu pri Vidmu

Prišel sem v semenišče v Gorici. Prvič sem videl železnico in mesto, veliko Sedejevo malo semenišče, v katerem so zdaj italijanske ustanove, del neke tržaške univerze, menda za diplomacijo. Tam sem študiral leta 1939 in 1940. Ker so fašisti verjetno načrtovali napad na Jugoslavijo, so semenišče vzeli pod svoje okrilje in v njem organizirali rdeči križ. Zato sem med letoma 1940 in 1943 študiral v Vidmu, v Castelleriu (deset kilometrov zahodno od Vidma). Tam nas je bilo v nižjih razredih, razen liceja, Slovencev in Furlanov tristo. Razredi so bili v paralelkah in tam je bilo drugačno okolje kot v Gorici. V Gorici se nisem dobro počutil, ker je bil podravnatelj Makovec, Slovenec iz Vipavske doline, ki je študiral gimnazijo v Italiji, poln italijanskega, skoraj fašističnega duha in se je pozneje preimenoval v Macchi. Do nas slovenskih dijakov ni imel pravega odnosa. Zahteval je strogo disciplino in čudim se, da je bil tak, ko pa so salezijanci odprtega duha. Ravnatelj Igino Valdemarin in drugi predstojniki so bili dobri. Valdemarin je bil odprtega srca in je bil avstrijsko vzgojen.

Razložil mi je za kaj gre, tako da sem dobil jasne poglede za naprej

Ko sem prišel v Videm, je bila vzgoja malo drugačna. Do vseh predstojnikov, ravnatelja, podravnatelja in duhovnega voditelja Luigia Ganisa, h kateremu sem hodil skoraj vsakih štirinajst dni ter mu potožil svoje težave in skušnjave. Bil mi je v veliko oporo in v njem sem našel pravega duhovnega očeta, Vse življenje sem mu hvaležen, da me je znal voditi.

Naj omenim anekdoto. V italijanski gimnaziji smo obravnavali pomembne italijanske pisatelje in pesnike. Med njimi je bil tudi nek pesnik in kupil sem njegovo zbirko. V njej so bili tudi zapisi o intimnih odnosih v zakonu. To mi ni dalo miru, šel sem k omenjenemu duhovnemu voditelju in mu povedal za to knjigo ter mu jo pokazal. Povedal mi je, naj knjigo skrijem, da je ne bodo videli drugi predstojniki, prebral mi je pesem, ki je bila problematična za takšnega pubertetnika, kot sem bil jaz, saj v takšno temo še nisem bil uveden. Razložil mi je za kaj gre, tako da sem dobil jasne poglede za naprej.

Pri birmi, Stanko Sivec je tretji z leve, pri podružnični cerkvi sv. Petra v Peratih, okrog leta 1938. Vir: arhiv S. S.

Ko smo bili Slovenci v kakšni skupinici, smo govorili slovensko

Na Videm imam lepe spomine, ker so bili tam dobri predstojniki, ki so nas razumeli. Podravnatelj Antonio Berzotti, ki je malo jecljal, kar mu nismo nikoli očitali, saj je bil dobra duša, je vsak večer, preden smo šli k počitku, povedal o političnih razmerah v svetu. Takrat je bila vojna, leta 1942 in 1943, in povedal nam je, kaj se dogaja na političnem in vojaškem področju. Nam mulcem, starim štirinajst, petnajst let, se je zdelo to zelo primerno, da smo poslušali o dogajanju na bojiščih v Libiji. Tako nam misli niso begale k spraševanju, kaj se dogaja.

Pa še nekaj, v semenišču ne bi smeli govoriti ne slovensko ne furlansko, pač fašizem. Ko smo bili Slovenci v kakšni skupinici, smo govorili slovensko, kot Furlani furlansko. Nad tem se noben od predstojnikov ni pohujševal oz. nas ni opozarjal. Torej so bili velikodušni. Ko smo imeli enkrat duhovne vaje, je bil en jezuit, ki je imel po samostanih in semeniščih po Italiji duhovne vaje, verjetno je bilo leta 1942, fašizem je bil še kar močen. Ko je govoril o poslednjih rečeh je rekel, da sta Hitler in Mussolini kakor prah in pepel, kot uči Cerkev, odprl dlan in nato pihnil po njej. S tem je povedal kaj sta. Če bi zunaj to izvedeli, bi predstojniki zelo nastradali.

Ker smo bili v nagajivih letih smo izbrali pesem Naprej zastava Slave

Leta 1942 smo imeli, kot vsako leto, notranjo akademijo za Brezmadežno. Predstojniki so nam Slovencem rekli, če tudi mi lahko zapojemo kakšno lepo pesem. Med nami je bil sošolec Milko Rener, ki je dobro igral na klavir in imel lep glas. Ker smo bili v »takšnih« nagajivih letih smo izbrali pesem Naprej zastava Slave, najbolj udarno pesem.

Ko smo jo zapeli, so nas predstojniki vprašali, kakšna vrsta pesmi je to in odgovorili smo, da kot Furlanska narodna pesem, ki govori o prebivalcih v Karniji, ko prihajajo v dolino, iščejo tobak, ki so ga na skrivaj gojili. Oni so bili zadovoljni, mi pa veseli, da smo zapeli nekaj tako nagajivega.

Junija 1947 sem v Gorici končal maturo in oktobra sem prišel v Ljubljano

Prišlo je leto 1943, ko se je marsikaj spremenilo. Vrnili smo se v Gorico, v veliko osrednje semenišče, ki je bilo semenišče za več škofij. V letu 1945–1947 smo šli v malo Sedejevo semenišče, v tisto veliko stavbo, ki jo je zgradil nadškof Sedej. Zdaj ni več v naši lasti, ker ni naraščaja v Gorici. Imajo spet semenišče v Castelleriu pri Vidmu. Junija 1947 smo končali maturo in oktobra smo prišli v Slovenijo oziroma Ljubljano. Kot gimnazijci smo gledali na Slovenijo kot na obljubljeno deželo. Ko smo dobivali salezijanske knjižice, sem si mislil, kdaj bomo prišli v Ljubljano, da bomo brali in slišali slovenski jezik, ki smo ga namreč zelo slabo znali. Kapucin Odilo, ki nas je učil slovenščino dve uri na teden kot tuj jezik, se je prijel za glavo, kako slabo poznamo slovenščino. Ko smo govorili slovenščino, smo v resnici prevajali iz italijanščine v slovenščino. Skoraj bi lahko rekel, da smo prišli v Ljubljano kot analfabeti za slovenski jezik, ampak z veliko ljubeznijo do domovine in slovenskega jezika. Ker smo imeli v liceju filozofijo, so v Ljubljani naš razred dali kar v drugi letnik. Filozofijo smo zagovarjali v drugem letniku, vendar raje v latinščini, ki smo jo dobro poznali.

V Ljubljani ni bilo stalnega izpraševanja, kot prej v Gorici, zato smo prvi semester preživljali precej lahkomiselno. Ljubljanski bogoslovci so bolj študirali, nekateri pa zelo. Ob koncu semestra pri izpraševanju ni bilo sicer porazno, vendar tudi vzorno ne.

Eni so bili med nas poslani kot sodelavci Udbe

V Ljubljani smo bili po eni strani veseli, da smo tam, po drugi strani pa smo začutili pritisk »od zgoraj«, od Udbe. Že kmalu na začetku šolskega leta nas je ravnatelj teološke fakultete Janez Fabijan poklical na fakulteto in nam na svoj način priporočal, pod pritiskom »od zgoraj«, da naj se vpišemo v mladinsko organizacijo, da bomo deležni ugodnosti in tudi hodili na delovne »brigade« (akcije). Mi primorski, bilo nas je 24 (Štajercev 28, Ljubljanskih pa 17 in še redovniki), o tem nismo bili zadosti poučeni, kaj vse to pomeni. Vpisali smo se v to organizacijo, ampak kmalu potem smo se izpisali, ker smo zvedeli, za kaj gre. O tem smo se pogovarjali z ljubljanskimi kolegi, vendar so bili med njimi takšni, ki so bili med nas poslani kot sodelavci Udbe, eni pod pritiskom. Primorski smo bili kompaktna ekipa, saj smo bili skupaj celo gimnazijo, držali smo skupaj.

Stanko Sivec, knjiga Skozi ogenj – portret na zavihku.

Prišli so tudi pod semenišče in pod nami kričali

Izpod fašizma smo prišli z dežja pod kap in počasni smo začeli spoznavati razmere, ki so bile takrat v Sloveniji in Jugoslaviji. Doživeli smo sodne procese in množico ljudi, ki je protestirala pred sodiščem. Prišli so tudi pod semenišče in pod nami kričali. Po semenišču so metali kamenje in počutili smo se kot ptički v kletki, zunaj pa so bili sokoli in takšne ujede. Veliko krat smo imeli negativne občutke. Leta 1948 in 1949 je vsak večer kakšen izmed nas manjkal pri večerji. Klicali so nas na Udbo. Nismo si upali spraševati, kaj so spraševali in med nami je zato vladalo nezaupanje.

Zdenko Roter me je nagovarjal, naj zapustim teologijo ali sodelujem z njimi

Tudi mene so poklicali na Udbo. Zasliševal me je Zdenko Roter in me nagovarjal, naj zapustim teologijo ali sodelujem z njimi. Udrihal je po papežu češ imate ga za super bitje, suženjsko ste pokorni nekomu, ki živi izven naše države in to ni prav. Odgovoril sem mu, da papeža ne »obožujemo«, da imamo do papeža takšen odnos kot do Tita.

Leta 1949 so v Tolminu »obsodili« župnik Jožka Kraglja na smrt z ustrelitvijo

Življenje v lemenatu je bilo v redu, radi smo hodili na fakulteto. Leta 1949 je bil v Tolminu obsojen naš /z Livka/ župnik Jožko Kragelj na smrt z ustrelitvijo. Komaj čez eno leto je izvedel, da je pomiloščen na dosmrtno ječo. Takrat sem bil doma /na Livku/, saj so bile počitnice. Ko ga je obiskala v zaporu mama, ji je dal listič, da bi se Livčani zavzeli zanj, saj jih je pod nacizmom veliko rešil smrti. Listič je prinesel cerkovnik meni in mi rekel, naj grem po hišah, da podpišejo, če tako mislijo. Bil sem v duhovni stiski, vendar sem župniku hotel pomagati.

Moral sem z miličnikom v Tolmin na Udbo, tam so me dali v bunker

Po dnevu ali dveh me je prišel zgodaj zjutraj »obiskat« miličnik in moral sem z njim v Tolmin na Udbo. Dali so me v bunker. Tista stavba se zdaj obnavlja. Bunker je bil bivša klet. Tam je bil Jožko Kragelj zaprt šest mesecev, od aretacije do obsodbe. Na steno je z nekim ostrim predmetom narisal livško cerkev. Tja so me dali, sicer samo nekaj ur, da bi me prestrašili, da bi popustil. Potem so me dali v dežurno sobo (pritličje desno), kjer je bil paznik. Tam so me imeli štirinajst dni in nihče se ni zame zmenil. Verjetno so čakali, da bi pobegnil, saj je bilo v tistem prostoru okno visoko le meter in pol. Potem me je zasliševal šef Udbe Gorazd Žmavc (Dolenjc), pritiskal je name, vendar nisem popustil. Spraševal me je, kakšnega mišljenja je kdo. Tudi on je želel, da bi pustil teologijo ali vsaj sodeloval z njimi. Hrano sem dobival iz oficirske menze Krn, saj so imeli takrat oficirji svoje trgovine in menze.

Za menoj je pritekel miličnik in rekel, da moram nazaj na Udbo

Nekega dne so me izpustili. Vesel sem se odpravil proti domu, nisem čakal avtobusa proti Kobaridu, ki bi peljal šele zvečer. Prišel sem do Pršeta, tam je danes krožišče proti Volčam, ko je za menoj pritekel miličnik in rekel, da moram nazaj na Udbo, da bom nekaj podpisal. Tisti »nazaj« je pomenil, da so me sicer izpustili, vendar takoj zatem obtožili po nekem členu kazenskega zakona. Spet so me zaprli. Čez nekaj časa je prišel višji udbovec iz Ljubljane (morda je bil Zdenko Roter) in me nekaj spraševal. Začutil sem, da bo to »malo sumljiva reč«.

Čez nekaj dni so me zgodaj zjutraj zaprli v zapor. V celici sta bila že Milan Hvala iz Slapa ob Idrijci in fant iz Žage, star sedemnajst let. Naslednji dan nas je zgodaj gnal miličnik na železniško postajo v Mostu na Soči in z vlakom v Ljubljano. Tam smo šli v tramvaj in na njem je slišal dve Italijanki govoriti: »Ti Slavi so tiho, ampak delajo.« Takrat so prihajali iz Italije ilegalno preko meje ljudje sem, ker so mislili, da je v Sloveniji obljubljeni raj. Nekateri so se potem spet ilegalno vrnili, nekateri pa so ostali, ker so prišli do korita.

V taborišču Litostroj smo se znašli v razmerah, kot so bile v nemškem taborišču

S tramvajem smo se peljali do Šentvida nad Ljubljano, nato smo šli v taborišče Litostroj. Znašli smo se v razmerah, kot so bile v nemškem taborišču. Kaznovali so nas administrativno in na listini je pisalo 3 + 6, 3 + 12, 3 + 18, 3 + 24. Nihče od nas si ni znal razložiti, kaj te številke pomenijo. Sklepali smo, da bomo tri mesece delali na prisilnem delu, ostale mesece pa v neki delovni organizaciji, ki nam jo bodo določili. Vendar ni bilo tako. Napisali so nek predlog, potem pa so nas izpuščali, kot se jim je zdelo. Domov sem šel po enem letu, ne glede kaj je bilo zapisano.

V Litostroju nas je delalo okoli 800. Šef taborišča je bil Perčič z Gorenjske, menda pred vojno pomočnik v trgovini. Ko je videl fanta, ki je imel sedemnajst let, je telefoniral na občino Tolmin in jih vprašal, zakaj so mu v taborišče poslali mladoletnega človeka. Nato so fanta poslali nazaj v Tolmin.

Stanko Sivec leta 2015. Foto: Ivo Žajdela

Prvih štirinajst dni sem imel roke vse krvave, obvezane z robci

Mene so dodelili v šesto četo, ki je bila sestavljena iz mladih moških od osemnajst do petindvajset let. Opravljali smo najtežja dela. Kopali smo gramoz, ga sejali in prevažali s samokolnicami. Prvih štirinajst dni sem imel roke vse krvave, obvezane z robci. Delali smo deset ur. Največji obrok je bil 600 gramov koruznega kruha. Zjutraj smo dobili »kavo«, ki je bila »kot neka povodenj«. Opoldne smo imeli srečo, če je bil kak fižol. Strojni inženir z Jesenic je rekel, ko je dobil košček sala, debelega kot fižol: »Danes bom močan.« En fant, ki je s posodo za hrano čakal pred skupnim kotlom na dvorišču pa je rekel: »Če mi dajo, bom vse to pojedel.« Nobeden se ni smejal, saj smo videli, kakšna lakota ga je grabila.

Delovne razmere so bile zelo hude, pazniki so nas budno spremljali

Delovne razmere so bile zelo hude. Pazniki so nas budno spremljali. Posebej so nastradali kadilci. Tudi polovico kruha so dali za polovico cigarete. Takrat sem videl kakšna zasvojenost je kajenje. Od takrat sem do kajenja zelo nenaklonjen. Neki paznik nam je rekel, verjetno samovoljno, da če bomo tisti dan pridni, bomo na koncu dobili cigareto. Že tako je bila norma visoka in tisti dan so delali kot bi bili »zmešani«, da bi dobili cigareto. Drugače so si, če je kdo dobil kakšno cigareto, dim puhali v usta, da so okusili vsaj dim. Ob koncu dela pa je rekel, da ga nismo opravili dovolj dobro. Kadilci so bili obupani, kot da jih je polil s kropom.

Nadaljevanje v: Stanko Sivec, Udba, taborišče Litostroj, Prisilne delavnice, tolminski proces, Ivan Kobal [2]

1/7