Zbrali so se v soboto, 14. junija 2025, in medse povabili upokojenega škofa Andreja Glavana ter duhovnike iz Bele krajine, prišla sta tudi župana Črnomlja in Kočevja.

Župnijske slovesnosti v Starem trgu ob Kolpi so se udeležili tudi škof Andrej Glavan in duhovniki iz bližnjih župnij. FOTO: Ivo Žajdela

Vera v blatnih škornjih preprostih ljudi

V imenu župljanov je spregovorila Janja Mihelič, ki je zbrane pozvala, naj so ponosni, ker so prišli na slovesnost. Namreč, to ni zgodba enega župnika ali enega škofa. »To je zgodba ljudi, ki vsak dan odklepajo cerkvena vrata, ki s kuhalnico delajo čudeže za župnijske praznike, tako kot danes Anka in Anica. Žene, ki skrivaj pustijo šopek rož ob Marijinem kipu. Dejanja, ki trajajo dlje kot govor. In vero, ne tisto v zlatih kelihih, ampak v blatnih škornjih preprostih ljudi, ki so včasih pešačili od daleč, da so prišli k maši v to cerkev, v vsakem vremenu, iz dneva v dan, iz leta v leto.

Katica ji je rekla: 'Kaj bi ti nekaj povedala našemu gostu?' In je začela premišljevati. Najprej je pomislila: 'Pa kaj naj še rečem? Tolikokrat sem že rekla hvala, pa bravo, pa lepo, pa kako smo ponosni.' Ampak, potem je pomislila, mogoče pa je zdaj priložnost, da reče nekaj drugega. Nekaj, kar ni tako bleščeče, a je resnično."

Pevski zbor Kulturnega društva Predgrad. FOTO: Ivo Žajdela

Preprosti, trmasti, hvaležni, in ljudje, ki držimo skupaj

Tako je dejala: »Naša župnija ima 777 let. To ni kar tako. To ni samo številka, to je veliko znoja, molitve, tišine, trpljenja in upanja. To je stara mama, ki je tiho prižgala svečo, in otrok, ki je jokal pri krstu. To so ljudje, ki so tukaj živeli, ljubili, jokali in verjeli. In med njimi smo zdaj mi.

Včasih se ji zdi, da si želijo govoriti velike besede. »Ampak, župnija ni velika zaradi velikih besed, temveč zaradi malih ljudi. Tistih, ki niso nikoli stali tukaj za mikrofonom. Ampak, bili so tukaj. In so verjeli. Tudi, ko ni bilo lahko. In če je že Katica rekla, naj kaj povem, potem bom rekla: Ne nehajmo biti to, kar smo. Preprosti, trmasti, hvaležni, in ljudje, ki držimo skupaj. Vse ostalo, tudi ta govor, bo minilo. Ampak, to, to naj ostane.

Zato danes ne bom rekla samo naj živi župnija, ampak, naj živi vera, taka, kot jo imamo mi vsi ki smo tu., malo zmečkana, malo utrujena, ampak živa. Taka, ki zna odpustiti. Ki zna zdržati. Ki zna biti tiho in ve, kdaj kaj povedati. In ki zna, ob vseh težkih trenutkih, še vedno reči hvala.«

Gostje s Primorske, Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev ni bila le kraj molitve, ampak tudi kraj srečevanja

Spomnila je, da je župnija začela svojo pot, ko Slovenija še ni bila Slovenija. Bili so razdeljeni, malo pod Kranjsko, malo pod Štajersko, malo pod Koroško. Bela krajina pa? »No, mi smo bili vedno malo bolj 'na robu', včasih pozabljeni, včasih prepišni kot senik v burji, ampak vedno trmasto svoji.«

»Takrat je bila tu divjina. In ljudje, ki so se trudili preživeti. Brez elektrike, brez Google Mapsa, ampak z vero. Vera je bila tista, ki je ljudi povezovala. Cerkev ni bila le kraj molitve, ampak tudi kraj srečevanja, pogovora, dogovarjanja, kdaj bo kdo komu pomagal spravit seno.

In čeprav takrat še nismo poznali besede Slovenija, smo že imeli nekaj, kar nas je delalo skupnost. To so bili vera, jezik in sosed, ki ti je prinesel juho, ko si bil bolan.«

Oba zbora sta zapela tudi skupaj. FOTO: Ivo Žajdela

Znamo se zahvaliti, prositi, in, najtežje, odpustiti

Govornica je nadaljevala, da takrat ni bilo ne televizije, ne Facebooka, pa tudi župnijskega lista ne. »A ljudje so verovali. Močno. Po svoje. Preprosto. Maša je bila v latinščini, pa noben ni razumel pol besed, ampak vsi so vedeli, kdaj poklekniti in kdaj se prekrižati. Duhovnik je bil edini, ki je znal brati, pisati, pa še za zdravnika je včasih služil. Cerkev pa ni bila samo za molit, ampak tudi za zmenke, za novice, pa za to, da si koga srečal in rekel: 'Ej, a maš kaj žita za prodat?'

Vera takrat ni bila zapisana v knjigah, bila je zapisana v rokah, ki so delale, in v srcih, ki so zaupala. Če je prišla suša, so šli v procesijo. Če je nekdo zbolel, so molili k svetemu Roku, pa kakšno kokoš dali za obljubo.

Ni bilo pametnih telefonov, je bila pa pametna vera. Preprosta, ampak živa. Danes jo imamo bolj zapakirano, bolj moderno, ampak upam, da v njej še vedno tli tisto isto: da se znamo zahvaliti, prositi, in, najtežje, odpustiti.

Župnik Jože Pavlakovič s sodelujočimi na slovesnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Seveda bo šlo, ravno tako kot nekoč

In kako dalje, je svoj nagovor zaključila Janja Mihelič. »Če bomo le imeli malo več srca kot pameti. In tudi malo več molitve kot komentarjev na Facebooku. Morda bo šlo. Seveda bo šlo, ravno tako kot nekoč.«

Po maši je v cerkvi sledil kulturni program, v katerem sta zapela kar dva pevska zbora: domači, Pevski zbor Kulturnega društva Predgrad, in gostje s Primorske, Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina, ki so ga ustanovili leta 2007, vodi pa ga zborovodkinja Katja Bajec Mihelj. Po prireditvi je sledilo druženje pred cerkvijo. Škof Glavan, župnik Jože Pavlakovič in nekateri drugi pa smo se odpeljali v dolino ob reki Kolpi, ob njenem toku navzgor, do vasice Laze in tamkajšnje cerkve sv. Vida, ene od več cerkva na tem območju, ki ima namesto zvonika zvonico oziroma je na preslico.

Blagoslovitev obnovitvenih del na cerkvi sv. Vida v Lazah pri Predgradu. FOTO: Ivo Žajdela

Obnova strehe in fasade na cerkvi sv. Vida v Lazah

Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu je najstarejša cerkev v župniji, saj je iz zgodnjega 13. stoletja. Apsida, slavolok in del severne ter južne stene ladje so poslikani s podobami sv. očetov, svetnikov in poklonom svetih treh kraljev. V medaljonu na severni poslikavi je letnica 1657. Cerkev so začeli obnavljati leta 1995. Zdaj so na cerkvi obnovili streho in fasado. Župnik Pavlakovič je opravil vsa tesarska dela iz domačega materiala. Obnovitvena dela je blagoslovil škof Glavan.

Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu. FOTO: Ivo Žajdela

Bogomir Štefanič, Dejanje človečnosti in pravičnosti, Stari trg, Družina, 7. 12. 2003

1/8