Zapri
Iskanje

Ste preveč ali premalo radovedni?

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 13. 02. 2019 / 11:18
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.02.2019 / 11:24
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ste preveč ali premalo radovedni?

Ste preveč ali premalo radovedni?
Tema februarske Mavrice je radovednost.
Ko sem se v četrtem letniku gimnazije prvič srečal s poukom filozofije, nam je profesor povedal, da to to v prevodu pomeni »ljubezen do modrosti« ali, če rečemo malce po domače, kar »radovednost«. Ne vem, kako si predstavljate tiste prve filozofe, morda tako kot jaz, kot bradate možake, ki so veliko znali in veliko vedeli. Pa ne gre samo zanje. Mislim, da so se prvi filozofi sprehajali že po prazgodovinskih jamah in hoteli narediti stvari nekoliko drugače. Tisti ljudje, ki jim ni bila dovolj rutina, tisti, ki so hoteli nekaj več.

Čeprav so bili obsojeni na neodobravanje in na »kompliciranje«, čeprav so jih prav zato gotovo velikokrat dobili po betici, prav zaradi njih danes ne živimo več v jamah in smo sposobni velikih dosežkov. Zasluga radovednosti. Nečesa najbolj človeškega, kar nosimo v sebi.

Da ne? Poglejte otroka. Otrok je radoveden po naravi. Spomnite se samo njegovega večnega »zakaj« ali vsesplošnega »spoznavanja« stvari s slino in dlesnimi. Ali pa njegovega odpiranja vseh omar v kuhinji in seganju po naočnikih. Eno samo raziskovanje ga je. Vedoželjnost. Želja, da bi videl, da bi čutil, da bi se nečesa novega naučil, kaj novega spoznal. Da bi naredil korak naprej. Nekoliko čudno, bi lahko sklepali, je torej to, da sploh kdaj pride do trenutka, ko se našemu otroku »ne ljubi« več učiti, ne ljubi več raziskovati, biti radoveden.

Morda na to samo narobe gledamo. Morda se njegovo raziskovanje v nekem določenem obdobju, recimo v puberteti, samo spremeni, njegovo zanimanje iz naravoslovja in jezikoslovja preskoči na drugo raven, da se torej namesto v znanost podaja na področje odnosov, ki jih morda še ne pozna tako, kot bi jih moral, preden se poda v popolnoma neznani svet, v iskanje svoje bodoče nove družine. In tja mora sam, če ne zlepa, pa zgrda.

Ničkoliko užaljenosti in ničkoliko razočaranj staršev sem že videl, ker je njihov otrok večkrat nasilno prekinil odnose z njimi. Ne bom pavšalen, a tudi mislim, da se ne bom pretirano zmotil, če rečem, da so to naredili v imenu svoje svobode. Da so se končno izvili iz primeža staršev, ki so hoteli, da otrok živi po njihovo – in ne po svoje.


Zato je pravzaprav edina resna skušnjava staršev pri raziskovanju otroka, pri njegovi duhovni rasti predvsem to, da bi ga pred tem s silo ustavili. Čeprav se sliši nenavadno, to odrasli posebno v zadnjem času kar radi počnemo. Tisti »dobrohotni strah«, da se našim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo, je morda edini dovolj močan dejavnik, ki lahko ugasne otrokovo žejo po znanju in napredovanju, po rasti, po korakih.

Misleč, da ga bomo pri tem obvarovali hudega, mu zatremo tisto največjo iskro, ki mu plameni v prsih. Otrok se namreč v radovednosti ne ustavi, kadar sam česa ne zmore, sam bi poskušal in poskušal, dokler ne bi nekako prišel do svojega cilja. Otrok se ustavi, ko ga nekdo, ki mu je najbližji in ki ga ima rad, prepriča, da tega ni sposoben, da tega ne bo zmogel sam. To je nekaj najhujšega, kar mu lahko naredimo, da mu ubijemo željo po novih svetovih. V svoji veliki »ljubezni« lahko človeka naredimo za življenjskega invalida, ki se z življenjem in izzivi, ki jih to prinaša, ne zna in ne zmore več spopadati sam.

Otrok mora preizkušati meje – in jih mora preizkusiti sam, dokler jih temeljito ne razišče. V raziskovanju je namreč kakšna slepa ulica – ali še bolj konkretno padec, razočaranje, poraz – nekaj neizogibnega, upal bi si reči, celo nujno potrebnega, bistveni del spoznavanja samega sebe in drugih ljudi, drugih obzorij. Tudi to ali predvsem to je radovednost.

Starši in ostali odrasli smo jim pri tem sopotniki in pomočniki, ki jim najbolj pomagamo tako, da jih ne obvarujemo napora, ampak da jim s svojim zgledom pokažemo njegovo vrednost. Tudi nas mora kaj zanimati. Tudi mi se učimo. Tudi mi delamo napake. Najbolje je, da vse to naši otroci vidijo. Tako bodo razumeli, da radovednost in z njo povezana rast ne more iti na račun drugega človeka. Da imamo pri svoji rasti tudi meje, ki niso ovire, temveč usmerjevalci. Kakor palica ob mladem drevescu, ki ni tam zato, da bi rasla namesto njega, ampak ob njem. To smo tudi starši in vzgojitelji naših otrok.

Prva šola radovednosti je ČUDENJE. Dajmo otroku priložnost za občudovanje narave, ki je prvi Stvarnikov odtis in prvi poligon spoznavanja Njegove modrosti.

Veliko za odprtost otroka k raziskovanju predstavlja tudi redno BRANJE. Ni dovolj, da otroku porinemo knjigo v roko. Začnimo s tem, da mu beremo, nadaljujmo s tem, da se mu pri branju pridružimo.

Bodimo KRITIČNI in učimo otroka postavljati vprašanja, se zanimati za aktualna vprašanja družbe in našega doma, razmišljati s svojo glavo, tudi za ceno večje upornosti. Sami pa argumentirajmo svoja pravila.

Ilustracije: Damijan Stepančič

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh