Rodil se je v letu osamosvojitve Slovenije, za katero pravi, da je raj pod Triglavom. Svojemu zavetniku se rad priporoča, »želel pa bi ga bolj zavzeto posnemati v veri, torej v zaupanju v Gospoda do konca,« je poudaril za spletno Družino.

Štefan je veljal za izobraženega judovskega razumnika, ki sta ga odlikovali modrost in logičnost argumentov. Ker mu svet starešin ni mogel priti do živega, so ga obtožili bogokletnega govorjenja zoper Boga, zato so ga kamnali. Kako z vidika moralne teologije gledate na to sodbo? 

Z vidika moralne teologije, ki se ukvarja s tem, kaj je dobro in kaj je zlo, lahko, predvsem z moralnega vidika, opazimo krivično sodbo in uboj, torej nepravičnost in zlo v odnosu do nedolžnega. Po drugi, teološki strani, pa predvsem primer prvega mučenca, ki prek svojega mučeništva postavi kriterije za vse nadaljnje kristjane, ki bodo dali življenje za Kristusa, vse do današnjih dni. Ti kriteriji so: nadležnost bodočega mučenca v očeh močnejših in vplivnejših tega sveta, nedojemanje modrosti evangelija s strani nasprotnikov, sovražnost do mučenčeve neomajne vere, lažna (zrežirana) obsodba nedolžnega, agresija nad nedolžnim, ki odpušča agresorju, uboj iz sovraštva do vere, zaupanje mučenca, da bo vzet k Bogu. Zato sv. Štefan ni le prvi mučenec, temveč tudi kanonični model vseh mučencev do danes.

Štefan Hosta je obhajal novo mašo leta 2016. FOTO: Osebni arhiv

V trenutkih, ko se je poslavljal z zemeljskega sveta, naj bi dejal: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« in »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« V kolikšni meri je današnji kristjan sposoben odpuščati tistim, ki vanj »mečejo« kamne? 

Če bi današnji kristjan živel bolj iz evangelija in skrivnosti velikonočnega tridnevja ter se ne trudil biti le »bolj dober človek«, bi posledično živel v večji svobodi in bil tudi resnično bolj in večkrat sposoben odpustiti kar drugi krivično zagreši proti njemu ter se tudi sam spremeniti. Danes smo kristjani premalo velikonočni in nepripravljeni odpuščati, ker še prevečkrat škripljemo z zobmi proti drugim. Sv. Štefan pa je ravno zaradi vere v vstalega Kristusa lahko odpustil greh svojim starejšim bratom Judom, ki so »škripali z zobmi proti njemu« (Apd 7, 54). Drža sv. Štefana je provokativna v tem, da je s svojo modrostjo in vero v vstalega Kristusa tako destabiliziral moč tistih, ki so imeli v rokah takratno versko in politično oblast v Jeruzalemu, da so ga zato likvidirali. Niso namreč želeli sprejeti resnice, o kateri jim je govoril ob koncu svojega zagovora pred vélikim zborom (prim. Apd 7, 51-54).

V Sloveniji je 37 cerkva posvečenih svetemu Štefanu.

Kateri »kamni« po vašem mnenju najbolj bolijo oziroma ranijo človeka? 

Kamni neresnice, natolcevanja o bližnjih, podpihovanja osebnih zamer, sovraštva med sosedi in narodi ter kamen zoperstavljanja možnosti osebnega spreobrnjenja.

Sveti Štefan je bil »poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8). Katero od njegovih čudežev ali znamenj vas še posebej nagovarja? 

Nagovarja me znamenje njegove neomajne drže v svojih stališčih ter sovpadanje modrosti in vere, ki ni brez pomena. Modrost in vera sta bili namreč ključni za moč, da je ta mučenec »zdržal« v trenutkih preganjanja, zagovora in mučeništva. Nagovarja me znamenje njegovega pričevanja vere v vstalega Gospoda, ki je obljubil, da lahko v veri storimo to, kar se nam sicer zdi nemogoče (prim. Mt 17, 20).

Kje vidite največ podobnosti s svojim zavetnikom? V čem bi ga želeli posnemati? 

Podobnosti ni veliko, razen imena (nasmeh), se mu pa rad priporočam. Želel bi ga bolj zavzeto posnemati v veri, torej v zaupanju v Gospoda do konca. Ne iz neke pobožnosti, ampak čisto realno, bivanjsko, vsakodnevno. Verjeti, da »Bog je«. Težava je, ker očitno nimamo dovolj vere in zaupanja v Boga, ampak računamo na svojo preračunljivost in moč ter vpliv. Sv. Štefan in naši slovenski mučenci so premogli tako globoko in gotovo vero, da so z upanjem proti upanju uspeli nemogoče: pričevati za vstalega Gospoda ne le v ugodnih okoliščinah, ampak zvesto tudi v trenutkih najhujših pritiskov in preganjanj.

S prijatelji v Julijskih Alpah. FOTO: Osebni arhiv

V Sloveniji danes praznujemo tudi državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Česa bi ob tej priložnosti zaželeli Slovenkam in Slovencem?

Da bi se bolj zavzeto »vadili« v dveh Štefanovih vrednotah: modrosti in veri. V modrosti tako, da ne bi egoistično mislili, da vse vemo in poznamo, temveč bi raje več delali na odnosu do človeške izkušnje, poznavanja stvari, dogodkov in iskanju resnice. Po drugi strani pa v veri, kot to vidimo pri sv. Štefanu: po večjem poznavanju božje besede in zgodovine odrešenja ter osebne zgodovine vsakega izmed nas in naše skupne narodove zgodovine. Kot eden izmed generacije Slovencev, rojene v letu osamosvojitve Slovenije, si na ta praznik želim, prav tako sorojakom, da ne bi cenili le vrednote samostojne države, temveč se tudi poglabljali v poznavanju tistega časa, da bi znali bolje sooblikovati slovensko družbo dandanes in ne bi bili le nemi opazovalci raznih tokov, ki odnašajo stabilna tla pod nogami predvsem nam, mlajšim generacijam v tem raju pod Triglavom.