Med praznično množico sta bila navzoča tudi semiška županja Polona Kambič – ta je ob koncu maše tudi pozdravila škofa – in črnomaljski župan Andrej Kavšek in drugi visoki gostje.

Na začetku je škofa pozdravil Alojz Derganc, predstavil opravljena dela in škofu izročil knjigo Župnija Semič nekoč in danes, katero so izdali ob obnovi cerkve in predstavili že v tednu duhovne priprave na končno slovesnost. Ob koncu maše se je škofu Sajetu in še posebej župniku Zidanšku z izbranimi besedami zahvalila Marjeta Lipar. Prepevali so združeni župnijski zbori. Praznovanje farnega dneva ob posvetitvi cerkve so po maši pod šotorom ob pogostitvi obogatili ansambel Pajdaši, Slovenski oktet, godba na pihala Semič in godba na pihala Vodice.

FOTO: Jože Potrpin
Škof Saje se je v pridigi pred posvetitvijo oltarja in cerkve zahvalil in čestital župniku Zidanšku za izpeljan izjemen projekt in vsem, ki so to podprli in izvedli. V nadaljevanju je spregovoril o simboliki oltarja, krščanski poklicanosti, vere, evharistije. »Gre za duhovne stvarnosti, o katerih želimo razmišljati. Da bi v teh časih, ki so časi preizkušnje zaradi ogrožanja miru, energetske krize, pandemije, ki smo jo nekako že umirili in prešli ter zaradi drugih tegob in stisk, ki jih doživljamo, šli pogumno po poti življenja naprej. In da bi nam pri tem naša vera v Kristusa Gospoda, ki živi, na tej poti pomagala; da bi opogumljali sebe in tudi druge.

Oltar je v cerkvi središče prostora. Vse je usmerjeno k njemu, kjer se vrši Gospodova daritev. Tako naj bo Kristus središče ne samo v cerkvi, ampak tudi v življenju, konkretnih opravkih, delu, doma, v družini. Če je Gospod na pravem mestu v našem življenju, bodo tudi vse druge stvari na pravem mestu.« Ob prebrani evangeljski priliki o izgubljenem sinu pa je škof poudaril, »da nam Bog hoče dati vse, tudi to, da smo svobodni in se odločamo za dobro. Če kaj zagrešimo, pa da pridemo ponovno nazaj, se pokesamo, obnovimo odnos z Njim in gremo po poti vere naprej.« Zbrane je povabil, da bi radi in čim večkrat prihajali v to cerkev. Spominjali svoje osnovne poklicanosti. »Živimo, da oznanjamo evangelij, naredimo nekaj dobrega, zase, svoje okolje, ta svet. K temu naj nam bi pomagalo tudi bogoslužje v tej cerkvi, da bi krepili svoje vezi kot občestvo Cerkve, ena družina, Božjo ljubezen, ki jo doživljamo, prenašali v naše odnose.«

1/24