Dnevi, v katerih se spominjamo 110. obletnice postavitve Aljaževega stolpa, so – ob ugodnih vremenskih razmerah seveda – kot nalašč za izlet na Triglav ali v njegovo bližnjo okolico. Če vam huda gneča ne diši in bi si našo najvišjo goro radi le ogledali, boste težko našli lepše razgledišče od Stenarja. Ta mogočna gora, ki jo na vseh straneh – razen proti Kriškim podom – obdajajo navpične stene, se namreč dviga na nasprotni strani doline Vrat, zato z nje razločno vidimo tako Triglavsko severno steno kot tudi vrh, dom na Kredarici in še marsikaj drugega.

Vzpon na Stenar začnemo pri Aljaževem domu v Vratih, od koder krenemo proti zgornjemu koncu doline. Po dobrih petnajstih minutah hoje pridemo do razpotja, kjer zapustimo široko pot proti vznožju Triglava in zavijemo navkreber. Z listjem in drobirjem prekrita steza vijuga poslej med gostim bukovjem, ki se dobre pol ure pozneje nenadoma razmakne. Nad nami se razgrnejo zelene planinske trate, za našim hrbtom pa vstane severna stena Triglava, preprežena z grapami in mogočnimi stebri. Zdaj je vsa tiha in mirna, ko se bomo vračali, pa bomo v njej slišali klice plezalcev in kovinsko zvenenje klinov.

Za odcepom proti prelazu Luknja, kamor pelje spodnja pot, krenemo odločneje navkreber. Jutro se polagoma preveša v dopoldne in krajša sence, ki se odmikajo v zavetje skal. Medtem ko ubiramo ovinke, nam pogled uhaja proti žametni preprogi travnatih bilk in cvetov. Skorajda ni barve, ki se ne bi bila razlila po pobočju in se dotaknila stebel, cvetnih čaš, ukrivljenih listov ali kril nemirnega metulja, ki ga je ravnokar prineslo mimo.

Stene Bovškega Gamsovca in Stenarja vse tesneje oklepajo grapo, zato je poleg trave, med katero se bohotijo otočki ruševja, v njej čedalje več grušča. Naposled pridemo do skalnatega praga, se brez večjih težav povzpnemo čezenj in nadaljujemo po gruščnatem jeziku, ki se zgoraj izteče v strm žleb. Tu imamo dve možnosti: lahko gremo naravnost navkreber ali pa čez skale, na katere so pritrjene jeklenice. Za robom se odpre kotanjast svet z meliščem, više pa se povzpnemo na razgibano planoto, od koder že vidimo vršni del Stenarja. Pot, ki se umakne na skalnato polico, nas v naslednjih minutah pripelje na preval Vrata. Tu je križišče planinskih poti, ki peljejo do Pogačnikovega doma na Kriških podih, na Gamsovec (in naprej na Luknjo) ter na slabo poldrugo uro hoda oddaljeni Stenar.



S prevala krenemo čez razdrapan svet proti severu. Pokrajina, po kateri pelje pot, je na prvi pogled pusta, toda kmalu opazimo, da je v skalnatih razpokah in na zelenih zaplatah polno planinskega cvetja: tod raste julijski mak, triglavska roža, svišč ... Pod Stenarskimi vratci zavijemo v desno, prečimo melišče in se vzpnemo čez skale. Zdaj je nad nami le še kamnito pobočje, ki ga prekinjajo majhni šopi trave. Ko se zagrizemo v strmino, se mimo pripodi skupina planinskih kavk, okrog nog nam zapleše droben metulj, v daljavi zaslišimo žvižg osamljenega kozoroga. Vse to tako pritegne našo pozornost, da pozabimo na hojo in tako nekaj minut pozneje skoraj nezavedno stopimo na vrh.

S Stenarja se odpira lep razgled na okoliške vrhove. Če imamo daljnogled, lahko spremljamo skoraj nepregledno množico planincev, ki se vzpenjajo proti vrhu Triglava. Levo od Kredarice vidimo Begunjski vrh in Cmir ter zadaj Rjavino. Globoko pod nami so Vrata, obzorje na severovzhodu zapirajo Karavanke. Na severu se dviga mogočna Škrlatica, na zahodu nam razgled zastira bližnji Razor, na jugozahodu pa vidimo Pogačnikov dom in med strma pobočja ukleščeno Trento.

V dolino se vrnemo po poti, po kateri smo prišli. To sploh ni dolgočasno! Ker med vzponom navadno nimamo dovolj časa za opazovanje in raziskovanje okolice, lahko zamujeno – seveda ne na račun varnosti – nadoknadimo med sestopom. Tako bomo pot, po kateri smo pred nekaj urami hodili v nasprotni smeri, doživeli na povsem nov način, kot da smo na njej prvič.


Prvo priložnost za zanimivo doživetje imamo že med sestopom na preval Vrata. Ker se tod radi zadržujejo kozorogi, mi pa med vzponom nismo videli niti enega, se zleknemo na travo in opazujemo okolico. Že čez nekaj trenutkov jih odkrijemo na senčnati polici pod južno steno Stenarja, kamor so se umaknili pred žgočo pripeko. Po oceni izpred nekaj let živi pri nas okrog tristo kozorogov, ki se družijo v trope. Njihovo življenjsko okolje so odprti skalnati predeli nad gozdno mejo, kjer se gibljejo z veliko lahkoto in zanesljivostjo. Hranijo se s travo in z zelišči, živijo pa do sedemnajst let. Kmalu doživimo tudi bližnje srečanje z enim izmed njih. Ko se nenadoma prikaže sredi bližnjega pobočja, se mu tiho odpravimo naproti. Dolgo se sploh ne meni za nas; spokojno muli zelenje in le sem ter tja dvigne glavo, ki jo krasijo mogočni rogovi. Naposled si nas vendarle ogleda, se brez naglice obrne in ponosno odkoraka za bližnji rob.


Nedeljska maša
V Vratih je maša vsako nedeljo ob 16. uri.

Izhodišče: Aljažev dom v Vratih

Višinska razlika: približno 1.490 metrov

Dolžina vzpona (čez Sovatno): 4 ure in pol do 5 ur

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Težavnost: Pot je dolga in zaradi precejšnje višinske razlike dokaj naporna. Razen prehodov čez skalnate prage v zgornjem delu Sovatne, kjer je potrebna malce večja previdnost, na njej ni težjih mest.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1:50.000