Zbornik Monografija Števana Küzmiča. Ob tristoletnici rojstva, ki ga je uredil dr. Marko Jesenšek in je lani izšel pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, so predstavili 4. marca 2025 v Ljubljani.

 

Števan Küzmič je postavil normo prekmurskega knjižnega jezika

V letu 2023 je v mesecu oktobru potekal dvodnevni simpozij, posvečen 300. obletnici rojstva prekmurskega protestantskega pastorja, pisatelja in prevajalca Števana Küzmiča (1723–1779). Slovenska akademija znanosti in umetnosti je razširjene prispevke s simpozija zbrala in izdala v monografiji o avtorju Nouvega zákona (1771). S tem prevodom Nove zaveze Svetega pisma iz stare grščine je Küzmič postavil normo prekmurskega knjižnega jezika. Gre za enega najpomembnejših dogodkov iz kulturne zgodovine Slovencev, ki je predramil Slovensko krajino in narodnoprebudno ter jezikovno ozavestil Slovence med Muro in Rabo, hkrati pa je odločilno vplival na poenotenje slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja.

Monografijo Števana Küzmiča je 4. marca 2025 na Slovenski matici v Ljubljani predstavila Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela

Prispevki v zborniku o avtorju Nouvega zákona (1771)

Marko Snoj je osvetlil priimek Küzmič. Vincenc Rajšp je predstavil cerkve miru v Šleziji in artikularne cerkve na Ogrskem. Nina Ditmajer piše hibridne zbirke besedil v prekmurskem jezikovnem prostoru. Fanika Krajnc Vrečko je osvetlila teološko antropologijo Števana Küzmiča med izvirnostjo in tradicijo. Irena Avsenik Nabergoj je predstavila semantično polje Božje in človeške ljubezni v Küzmičevem prevodu Nove zaveze (1771). Diana Košir piše o semantično-pragmatičnih vidikih Dalmatinovega in Küzmičevega prevoda Matejevega Evangelija.

Knjigo o Števanu Küzmiču je na Slovenski matici v Ljubljani 19. marca 2025 predstavil še njen urednik Marko Jesenšek, desno Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela

Marko Jesenšek piše o Števanu Küzmiču v Smejevi prekmuriani

Vesna Mikolič je raziskala Trubarjevo in Küzmičevo nagovarjanje bralcev v predgovorih njunih del. Vlado Nartnik je prispevek naslovil Od Primoža Trubarja do Števana Küzmiča. Nina Zver je predstavila jezik Küzmičevih pesmi v Vöre krščánske krátkem návuku. Marko Jesenšek piše o Števanu Küzmiču v Smejevi prekmuriani. Franci Just je predstavil prvi zapis o Küzmičevem Nouvem Zákonu, prekmurskih Slovencih in njihovem jeziku. Klaudiju Sedar je šla po sledi Küzmičevega delovanja v »artikularnih« krajih. Mirko Bratuša piše o osnutku spomenika Števanu Küzmičti in prekmurskemu knjižnemu jeziku. Akoš Anton Dončec je predstavil prekmursko rokopisno pesmarico iz 17. stoletja.

Faksimile Nouvega zákona (1771) Števana Küzmiča. VIR: Občina Puconci

Bil je učitelj in upravitelj oz. šolski rektor v Nemes Csó-ju

Štefan Küzmič se je rodil leta 1723 v Strukovcih. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Benediktu (v Kančevcih), kjer je takrat obstajalo pomembno evangeličansko središče s cerkvijo in šolo ter v Radgoni (Bad Radkersburg). Leta 1733 se je vpisal v višjo evangeličansko šolo oz. licej v Sopronu, leta 1739 pa v Györu. Šolanje v Sopronu in Györu mu je bilo najverjetneje omogočeno s strani verske skupnosti v Nemes Csó na Madžarskem.

V letih 1751–1755 je bil učitelj in upravitelj oz. šolski rektor v Nemes Csó-ju. To je bila zanj zrelostna preizkušnja in obenem priznanje njegove nadarjenosti in izobrazbe. V Nemes Csó-ju je Küzmič vse bolj prevzemal tudi skrb za versko in splošno življenje sorojakov. Leta 1754 je izdal Vöre krstsántszke krátki návuk. Leta 1771 je izpod njegovega peresa v knjižni obliki izšel Nouvi zákon ali Testamentom, Küzmičevo življenjsko delo.

Prva stran Nouvega zákona (1771) Števana Küzmiča.

Neutrudno delo in življenjski udarci slednjih let so povzročili, da je počasi tudi sam pričel bolehati. Zbolel je za tuberkolozo in umrl 22. decembra 1779 v Surdu, v starosti 56 let. Od Küzmičevih del je ohranjen Vöre krstsánszke krátki návuk (Halle, 1754) in vseh pet izdaj Nouvoga zákona. Velika večina ostalih Küzmičevih del ni ohranjena, saj za nekatera izvemo samo iz njegovega nagrobnega besedila (epitafa) ali drugih virov.

Marko Jesenšek in Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela