Geslo letošnje Stične mladih je bilo Vžgi srce. Ves dan sem opazovala mlade in videti je bilo, da so se srca res vžigala ob pesmi, skupni molitvi, pogovorih, smehu ter vprašanjih, ki so jih postavljali na delavnicah in duhovnikoma, ki sta vodila podkast Kefa. Čutiti je bilo radovednost, hrepenenje in iskanje. Pa tudi negotovost. V spominu mi je ostal mlad človek, ki je povedal, da vidi, kako se drugim v Stični vžigajo srca, v njegovem pa se ne zgodi nič.

Kaj reči mlademu človeku, ki stoji med več tisoč gorečimi srci, sam pa ne čuti niti iskre? Morda moramo za začetek samo ostati ob njem, namesto da ga prepričujemo, naj čuti drugače ali da je z njim kaj narobe. Lahko ga opazimo, poslušamo in smo pozorni, da s svojimi besedami, sodbami ali ravnanjem ne ugasnemo še tistega, kar v njem morda komaj opazno tli.

Avtorica komentarja je sodelavka Aleteie Katarina Berden. FOTO: Osebni arhiv

Škof Janez Kozinc je med pridigo dejal, da smo brez ljubezni kot razglašen orkester. Kako hitro smo lahko razglašeni tudi kristjani, sploh kadar spominjamo bolj na farizeje kot na kristjane. Govorimo o ljubezni, a človeka preslišimo. Mlade vabimo v Cerkev, potem pa jim ne pustimo, da bi bili mladi. Želimo si njihovega ognja, a nas včasih prestrašijo vprašanja, dvomi in načini, na katere ga iščejo.

V spominu mi je ostal mlad človek, ki je povedal, da vidi, kako se drugim v Stični vžigajo srca, v njegovem pa se ne zgodi nič.

Raziskave kažejo spodbuden obrat v veri mladih. Toda noben graf ne more povedati, kaj se dogaja v srcu posameznega mladega človeka. Nekdo glasno prepeva slavilne pesmi, a v sebi ne čuti ničesar. Nekdo stoji nekoliko ob strani in deluje nezainteresirano, pa se v njem dogaja nekaj velikega. Oba moramo opaziti in sprejeti.

Zvečer je množica mladih prepevala pesem Blagoslov. Besede, s katerimi Božji blagoslov podajamo drugemu, njegovim otrokom, vnukom in generacijam, ki šele prihajajo, smo namenili drug drugemu. Tudi jaz sem prepevala in molitev namenila ljudem okoli sebe. Pravzaprav vsem mladim v Stični. Čutila sem, da nisem bila edina. Vsi smo molili drug za drugega, od prve do zadnje vrste.

Težko razložim, kaj sem čutila v tistih trenutkih. Od ganjenosti so mi tekle solze, ko smo objeti molili in slavili. V tistem trenutku o nikomer nisem mogla misliti nič slabega. Nihče mi ni šel na živce. Nihče me ni motil. Med nami se je čutila ljubezen. Zdelo se mi je, da bi lahko s slavljenjem in molitvijo premaknili svet. Morda smo ga.

Ponudimo mladim varen prostor, kjer bodo smeli verovati, iskati, dvomiti, spraševati in tudi nekaj časa ne čutiti ničesar.

Nuncij Luigi Bianco je mlade spomnil, naj na poti vere ne ostajajo sami, ampak hodijo skupaj z drugimi. To je tudi naloga vseh nas, ki smo ciljno starost Stične mladih že »prerasli« – staršev in starih staršev, duhovnikov, katehetov, animatorjev in vseh, ki nam ni vseeno za mlade.

Stična ne sme biti le en dan v letu, ko občudujemo več tisoč mladih in smo ponosni, koliko se jih je zbralo. Zdaj, ko so se avtobusi vrnili domov in so od dogodka ostali posnetki in spomini, se naše delo šele začenja.

Ne čakajmo, da bodo mladi sami prišli do nas. Ponudimo jim varen prostor, kjer bodo smeli verovati, iskati, dvomiti, spraševati in tudi nekaj časa ne čutiti ničesar. Bodimo kristjani, ob katerih se bodo njihova srca lahko še naprej vžigala. Predvsem pa pazimo, da ne bomo razlog, zaradi katerega bi ogenj v njihovih srcih ugasnil.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.