Objavljamo štiri šale iz knjige Nebesa (ni)sohec p. Jamesa Martina.

Največji greh

Župnik, frančiškanski pater, benediktinski duhovnik,trapistovski menih in jezuitski duhovnik so se skupaj odpravljali na duhovnoobnovo. Ker naj bi se na skupnih srečanjih pogovarjali o nekaterih osebnihzadevah, so sklenili začeti z utrjevanjem zaupanja. Prvi dan najbi se pogovarjali o svojih najhujših napakah. Pogovor je bil strogi zaupen, daso vsi lahko brez zadržkov iskreno govorili. Prvi je spregovorilžupnik.

»Torej, bratje,«je dejal, »hvala Bogu, da je tole zaupno, kajti moj greh je zelo sramoten. Žal moram povedati, da sploh ne molim. Vem, da to spada kmojemu duhovniškemu življenju, toda molitev je lahko neznansko suhoparna. Oh,kako mi je nerodno! Vendar sem vesel, da smo lahko iskreni in da je tolezaupno. Groza bi me bilo, če bi kdo izvedel!«

Nato je frančiškanskipater povedal: »Oh, bratje, mojgreh je še sramotnejši od prejšnjega. Včasih,ko dobim dar za skupnost, ga ne izročim, kot bi moral. Zadržim ga zase, čeprav je to v nasprotju z mojo obljubouboštva. Bolje se počutim, ko sem to razkril, ampak hvala Bogu, da je tolezaupno!«

Nato jespregovoril benediktinski duhovnik: »Oh, bratje, moj greh je veliko hujši. Nabližnji benediktinski fakulteti predavamliturgiko, sam pa nenehno izpuščam sveto mašo. Včasih sem zjutraj tako zaposlen zocenjevanjem izpitov, da ne morem iti k maši. Ne znam si predstavljati, kaj bise zgodilo, če bi moj opat izvedel za to. Vendar se počutim bolje, ker sem vam to zaupno povedal.«

Nato je rekeltrapist: »Bratje, moj greh je veliko, veliko hujši in še bolj mi je nerodno.Menihi naj bi ves čas ostajali v samostanu, toda vsakihnekaj dni se izmuznem in grem v kino. Neznansko se sramujem. Hvala Bogu, da jetole zaupno.«

Jezuit je ves čas molčal. Nazadnje mu je nekdo rekel: »Pater, pa vi?«

Injezuit je odvrnil: »Oh, bratje, moj greh je najhujši od vseh. ... Ne znamohraniti skrivnosti!

 

Most

Papež Janez Pavel II. se je po smrti v nebesih srečal z Bogom. Bog je rekel: »Ker si kot papež opravil tako izjemno nalogo, ti bom uresničil eno željo. Kar povej, kaj si želiš,da bi se zgodilo na zemlji.«

Janez Pavel jeodvrnil: »No, vem, kaj bi rad. Vedno sem si mislil, da bi, če bi Afriko in Evropo povezoval most, resnični most, čez katerega bi se ljudje lahko peljali,Evropejci bolje razumeli težave Afričanov,Evropa pa bi bolj cenila kulturno bogastvo te celine. Zato bi rad, da zgradišmost od Italije do severne Afrike.«

Bog je rekel:»Most med Evropo in Afriko? No, če pomisliš, kako dolg bi moral biti in koliko jeklabi porabili za njegovo utrditev zaradi vetra in vremena, bi rekel, da je tonemogoče. Oprosti, ampak ali si želišše kaj drugega?«

Janez Pavel jebil presenečen, da se to zdi nemogoče celo Bogu. Zato je rekel: »No, če ne gre, kaj pa tole? Ko sem bil papež, nikakor nisem mogel priti do dna tem jezuitom. Vedno so počeli kaj presenetljivega ali nepredvidljivega in nenehno some spravljali ob živce. Tu je moja druga želja. Bi lahko uredil, da bi jezuiti postali bolj ...obvladljivi?«

Bog je malopomišljal in vprašal: »Koliko voznih pasov bi rad na tistem mostu - dva alištiri?«

 

Poslušanje

Zgodbe iz resničnega življenja so pogosto bolj smešne od šal. Tale pripoveduje o dveh prijateljih.Prvi je bil starejši duhovnik, znanpo mojstrskem duhovnem vodenju. Drugi je bil moj prijatelj Kevin, ki je bil tedajnovinec. Spoznala sta se na srečanju jezuitov.

Duhovnik jevprašal: »No, Kevin, od kod si?«

»Iz Bostona,« jeodgovoril Kevin. Nato je Kevin sklenil temu spoštovanemu duhovnemu voditeljuzastaviti pomembno vprašanje. »Pater,« je rekel Kevin, »kaj je po vašemnajpomembnejša sestavina duhovnega vodenja?«

Duhovnik jeodgovoril: »Lahko vprašanje, Kevin. Poslušanje. Dober poslušalec moraš biti.Poslušanje je ključ do dobrega duhovnega vodenja.«

»Hvala, pater.To mi je res v veliko pomoč,«je dejal Kevin.

Duhovnik pa gaje vprašal: »Torej, Kevin, od kod si?«

 

Spreobračanje medveda

Katoliškiduhovnik, baptistični pridigar in rabin so bili študentski duhovniki fakultete na Srednjemzahodu. Prijatelji so se večkrat na teden dobili na kavi. Nekega dneje nekdo pripomnil, da pridiganje ljudem ni prevečzahtevno - pravi izziv bibilo pridiganje medvedu. Tako so sklenili izpeljati poskus. Odpravili naj bi sev gozd, poiskali medveda, mu pridigali in ga poskusili spreobrniti. Teden dnipozneje so se spet zbrali in se pogovorili o svojih izkušnjah.

Pater Flannery,ki je imel roko v ruti, bil na berglah in imel povit obraz, je začel prvi. »Torej,« je spregovoril, »šel sem v gozd iskat medveda. Ko sem ga našel, sem mu začel brati iz Katekizma.Ni me hotel poslušati in me je začel silovito preganjati naokoli. Zato sempograbil blagoslovljeno vodo in ga krstil. Postal je krotak kot jagnje.Prihodnji teden bo prišelškof, da bo šel medved k prvemu svetemu obhajilu inbirmi.«

Naslednji jespregovoril častiti Smith. Bil je na invalidskem vozičku, eno roko in obe nogi pa je imel v mavcu. »No, bratje, šel sem ven in tudi jaz našel medveda. Nato sem mu začel brati sveto božjo besedo. Toda medved me ni hotel poslušati, zato sem ga zgrabil in začela sva se mikastiti. Skotalila sva se po enem hribunavzdol, po drugem navzgor in spet po enem navzdol, dokler nisva prišla dopotoka. Hitro sem ga potopil in krstil njegovo nebeško dušo. In kakor si rekel,pater, je postal krotak kot jagnje. Do večera sva slavila Jezusa.«

Duhovnik inpridigar sta pogledala rabina Steina, ki je ležalna vozičku. Ves je bil v mavcu. Rabin je dvignilpogled, rekoč: »Če se ozrem nazaj, obreza mogoče res ni bila najboljšizačetek spreobračanja.«

 

Šale so objavljene tudi v 22. številki Družine na strani 13.

Želimo vam vesel dan!