Ameriška javna občila so te dni precej poročala o velikem vtisu, ki ga je na poslušalce s svojimi govori in pridigami naredil papeški pridigar kapucin p. Raniero Cantalamessa. Ta je ameriškim metodistom in anglikancem pa tudi katoličanom na katoliški univerzi Seton Hall v New Jerseyu govoril o temeljnih verskih vprašanjih. Pri tem je spomnil na globoko izkustvo, ki ga je doživel na podiplomskem študiju teologije v Ameriki pred 40 leti, ko se je srečal s prav tedaj rojenim binkoštno-karizmatičnim gibanjem v katoliški Cerkvi. To se je začelo z vrsto pokoncilskih predavanj o karizmah (milostnih darovih) v zimskem semestru 1966/1967 na ameriški katoliški univerzi Duquesne. Ob koncu semestra so profesorji in študentje na duhovnem vikendu februarja 1967 v Pittsburgu doživeli »izlitje Duha«.

Mnoge opazovalce dogajanj v Cerkvi je presenetilo, kako hitro se je potem Karizmatična prenova razširila med katoličani. Kmalu po prvih začetkih so jo p. Cantalamessa in profesorja na Gregoriani Domenico Grasso in Francis Sullivan prinesli v Rim. Jezuit p. Grasso je kot tesen sodelavec papeža Pavla VI. tega pridobil, da se je 19. maja 1975 udeležil mednarodnega kongresa Karizmatične prenove in udeležencem maševal.

Ob spominu na molitveno prošnjo papeža Janeza XXIII. za nove binkošti so najprej govorili o »katoliškem binkoštnem gibanju«. Da pa bi se izognili napačnim razumevanjem, so nov duhovni tok, ki je danes razširjen po vsem svetu, poimenovali Karizmatična prenova, poroča Kathpress.