Konec maja je pri založbi Beletrina izšla knjiga Dohojene stopinje, sestavljena v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simčičem. Pogovor sta začela snemati leta 2000, s časovnimi razmiki pa ga končala leta 2018. Roman na skoraj 500 straneh, opremljen tudi s fotografijami iz pisateljevega življenja, je po besedah Pibernika »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«. V torek, 18. junija, so knjigo predstavili v dvorani Slovenske matice, s pisateljem Zorkom Simčičem se je pogovarjal novinar Bernard Nežmah.

Pisatelj Zorko Simčič in novinar Bernard Nežmah sta se o knjigi Dohojene stopinje pogovarjala v dvorani Slovenske matice (fotografije Tatjana Splichal)

"Življenjepis, povezan z literaturo in časi, v katerih sem pisal"

»Stoletje, pred katerim človek obnemi,« je Bernard Nežmah komentiral pisateljevo življenjsko zgodbo, ki jo v pogovoru razkriva v knjigi. Simčič bo letos novembra dopolnil 98 let, kljub letom pa je na pogovoru v Slovenski matici izjemno lucidno odgovarjal na novinarjeva vprašanja. Na uvodno vprašanje, ali je roman »življenjepis skozi intervju«, je Simčič odgovoril, da »na nek način je življenjepis, na drugi strani pa ni življenjepis.« Da v življenjepisu ljudje bistvenega ne napišejo, je nadaljeval pisatelj. »Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.«

Intervju, ki traja 18 let

Da je knjiga gotovo najbolj nenavaden intervju, je dejal Nežmah, saj intervjuji običajno nastanejo v eni uri ali dveh, intervju med Simčičem in Pibernikom pa je trajal kar 18 let. »Med intervjujem in pogovorom so razlike,« je pripomnil Simčič: »Pri intervjuju od novinarja dobiš vprašanja, premisliš, napišeš. Pri pogovoru, ki teče skozi leta in se snema, pa poveš, kar v danem trenutku misliš. Mislim, da je pogovor zato bolj pristen.«

Med poslušalci v polni dvorani je bil tudi literarni zgodovinar, soavtor knjige France Pibernik

Štorije - od Maribora do Argentine, pisemske korespondence in knjige, ki bolj zanimajo zgodovinarje kot literate

V dobri uri pogovora sta se Nežmah in Simčič sprehodila tako rekoč skozi zadnje stoletje. Pisatelj je pripovedoval »štorije«, kot rad reče, iz otroštva in mladosti v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, iz obdobja, ki ga je preživel kot begunec v Zagrebu in Ljubljani, pripovedoval o nastanku prvega romana Prebujenje, ki ga je napisal še med vojno, o Gonarsu, kjer se, kot je dejal Simčič, »navadiš, kaj pomeni košček kruha, se navadiš spati z 20 ljudmi v šotoru za 4, se navadiš, da vsak dan omedliš …« Ob tem se je, v 27-letu starosti, spomnil šolskih spričeval, ko je učitelj pod ocenami in vedenjem vedno pripisal pripombo: šibkega zdravja; pogovarjala sta se o času po vojni, prevajanju in učenju jezikov ob Vrbskem jezeru in kako se je spontano učil angleščine od angleških vojakov, o času, ko je bil Simčič »kralj tržaškega radia«, kot se je pošalil Nežmah, in o odhodu v Argentino, ko bi pravzaprav skoraj že pristal v Južni Afriki. V Argentini sta se sogovornika spominjala Milana Komarja, njegova predavanja je Simčič obiskoval vsak teden več kot 15 let. »Nisem filozof, imam pa rad ljudi, rad imam življenje. Komar nam je v predavanjih podajal vedo o početkih in zadnjih vzrokih, nam odgovarjal na vprašanja o najvišjih vrednotah in smotru življenja …,« je dejal Simčič; spomnila sta se Stanka Majcna in drugih, s katerimi si je Simčič leta in leta dopisoval, iz pisemskih korespondenc pa so nastajale tudi knjige, ki so, kot je dejal Simčič »bolj zanimale zgodovinarje kot literate«.

Domotožje je strašna stvar

Prav po pismih, »najbrž so vas v argentinskih kioskih poznali kot največjega kupca znamk« se je pošalil Nežmah, je Simčič ohranjal številne stike s pisatelji in drugimi kulturniki, tako da se je v 90-letih, ko se je vrnil v domovino, poznal s številnimi Slovenci. »Kako je zgledal ta čas vrnitve? Pol stoletja vas ni bilo,« je dejal Nežmah. »Domotožje je strašna stvar. 50 let je le 50 let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali tu in niso smeli pisati, kar so želeli.«

Vse zgodbe in prigode, lepe in manj lepe štorije, so opisane tudi v romanu Dohojene stopinje, roman je izdala založba Beletrina.