V pogovoru za spletno stran kompostelske nadškofije, v kateri je deloval več kot sedem desetletij, je pojasnil: »Nebesa pomenijo prebivališče ob Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Prostor, napolnjen z neizmernostjo Boga, vsemi Božjimi otroki, ki živijo skupaj, ki vidijo Božjo čudovito, ustvarjalno moč v kozmosu.«

Ali je vredno biti duhovnik?

Stoletnik je ob spominu na najbolj nepozabne trenutke svojega dolgega življenja izpostavil »dan mojega diakonskega posvečenja in obhajanje nove maše«: »Diakonsko posvečenje mi je podelil kardinal Don Fernando Quiroga. Mislim, da nas je bilo 33 in na neki točki je moral nekdo spregovoriti ter se zahvaliti: to je doletelo mene, saj sem bil najstarejši.«

Ricardo Bello Mato se zdaj posveča molitvi, duhovnemu spremljanju in pisanju.

»Pri svoji novi maši sem se počutil nevrednega in nezadostnega. To je bila globoko ganljiva izkušnja. Novo mašo sem obhajal leta 1955 v župniji v Cancesu, bil je čas velikega praznovanja in velikih upov,« je nadaljeval. Glede križev, ki jih nosi v svojem življenju, je duhovnik pripomnil, da jih je bilo »veliko in prizadeval sem si, da bi jih dobro nosil«.

Na vprašanje, ali se mu zdi vredno, da je prejel duhovniško posvečenje, odgovarja: »Zame vsekakor, in verjamem, da tudi za nekatere vernike, ki sem jih podpiral in so se mi pozneje za to zahvalili.«

Nadškof Santiaga de Compostele, Francisco José Prieto Fernández, je slavljenca obiskal pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Ricardo Bello Mato, ki biva v domu za ostarele duhovnike, se zdaj posveča molitvi, duhovnemu spremljanju in pisanju.

Stoletnik zdaj biva v domu za ostarele duhovnike. FOTO: pastoralsantiago.org

Bellovo življenje

Bello se je rodil 1. avgusta 1926 v vasi Cances v veliki katoliški družini. Njegovo otroštvo so zaznamovale posledice španske državljanske vojne v letih med 1936 in 1939, izguba starejšega brata in potreba, da je že zgodaj prevzel odgovornosti odraslih.

Stoletni duhovnik je deloval v različnih župnijah, kjer je služil številnim ljudem in pomagal obnoviti samostan.

Po vojni so ga poslali v salezijansko šolo v Madridu. Leta 1943 je vstopil v semenišče in leta 1955 obhajal novo mašo. Kmalu zatem je bil dodeljen župniji, kjer je sprva skrbel za pastoralo univerzitetnih študentov. »Poskušal sem iti v Ameriko, pa mi oče Benito Espiño ni dovolil; poslal me je v Ozón blizu Muxíe. Tam me je Sveti Duh 'zgrabil' in me nikoli več izpustil,« se spominja duhovnik in dodaja, da si je nekoč želel oditi tudi na t. i. 'celino upanja', v Latinsko Ameriko.

Deloval je v različnih župnijah, kjer je služil številnim ljudem in pomagal obnoviti samostan. Vodil je tudi krajše tečaje in duhovne vaje, večkrat je predaval. Leta 1999 je bil imenovan za kaplana v človekoljubni ustanovi Padre Rubinos, ki jo vodijo redovnice, skrbijo pa za ostarele, brezdomce in otroke iz socialno šibkih okolij.