Člani katedre za dogmatično teologijo so v jubilejnem letu z zbornikom predstavili »dogmatične sadove« na »stoletnem drevesu« Teološke fakultete v okviru Univerze v Ljubljani.

Med člani katedre za dogmatično teologijo je vzniknila želja, da v jubilejnem letu, ob stoti obletnici ustanovitve Univerze v Ljubljani (1919–2019) v zborniku predstavijo njeno stoletno delo. Dogmatična teologija predstavlja »srce« teološkega študija, saj z vedno posodobljenim pristopom k raziskovanju in posredovanju razodetja omogoča razvoj tudi drugim teološkim panogam.

Teološka fakulteta je dala kar tri rektorje univerze

Zbornik Stoletni sadovi je uredil dr. Marjan Turnšek, ki je v predgovoru spomnil, da vpetost Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v medvojno univerzitetno okolje kaže tudi dejstvo, da je med drugim dala kar tri rektorje za štiri mandatna obdobja: Aleša Ušeničnika (1922–1923), Franca Ksaverja Lukmana (1926–1927) in dvakratnega rektorja Matija Slaviča (1932–1934, 1939–1941).

Zato tudi Teološka fakulteta praznuje svojo stoletnico delovanja kot univerzitetna ustanova, saj je bil pred tem študij teologije organiziran na različne načine. »Praznovanje obletnic je vedno izziv, da pogledamo v preteklost s hvaležnostjo, zaživimo sedanjost še z večjo zagnanostjo ter pogled z novim upanjem usmerimo v prihodnost.«

Sadovi preteklosti

K sodelovanju so povabili vse nekdanje, tudi že rajne, in sedanje člane katedre za dogmatično teologijo ter tudi sedanjega predavatelja ekleziologije, saj jo v romanskem teološkem svetu vključujejo v dogmatično področje. Že pokojne profesorje dogmatične teologije so »povabili« tako, da so pripravili predstavitev njihovega življenja in znanstvenega delovanja ter izbrali eno ali dve njihovi besedili, ki posameznega profesorja predstavljajo v kakšni tipično njegovi značilnosti. Tako se je izoblikoval prvi del zbornika z naslovom Sadovi preteklosti, s katerim se ob praznovanju stoletnice s hvaležnostjo ozirajo v preteklost, ki jo predstavljeni profesorji poosebljajo.

Franc Ksaver Lukman

Prvega dogmatika po ustanovitvi univerze Franca Ksaverja Lukmana (1880–1958) je predstavil dr. Simon Malmenvall kot slovenskega dogmatičnega teologa, patrologa in cerkvenega zgodovinarja. Za zgodovino slovenske teologije in kulture je bil pomemben kot eden prvih prevajalcev del zahodnih cerkvenih očetov v slovenščino; kot dolgoletni glavni urednik znanstvene revije Teološke fakultete Bogoslovni vestnik (1921–1944); kot petkratni dekan Teološke fakultete in tudi kot rektor Univerze v Ljubljani (1926–1927) ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1948–1958).

Pomagal je dokončno dvigniti slovensko teološko misel na znanstveno raven in pionirsko oblikovati slovensko teološko izrazoslovje.

Objavili so njegov prispevek Sv. Irenej o Marijinem devištvu, ki zanj značilno povezuje patristično in dogmatično problematiko.

Janez Fabijan

Profesor dr. Janez Fabijan v predstavitvi doc. dr. Bogdana Dolenca izstopi kot prvi predavatelj sistematične dogmatike na ljubljanski teološki fakulteti po ustanovitvi Univerze v Ljubljani (1920–1964). Poleg dogmatičnih in apologetičnih spisov je ustvarjal tudi prispevke o svetovnonazorskih, političnih, kulturnih in narodnostnih vprašanjih. Značilna je bila tudi njegova dialoška naravnanost do drugače mislečih in drugače verujočih. Ne nazadnje pa je svojo zvestobo Cerkvi po drugi svetovni vojni izkazal tudi s krepostnim sprejemanjem krivične obsodbe in prestajanjem zaporne kazni. Slovenski javnosti je prvi približal življenje in spise angleškega spreobrnjenca zdaj že svetega Janeza H. Newmana, zato objavljajo njegovo slavnostno predavanje na Tomaževi proslavi leta 1958 Sv. Tomaž Akvinski in J. H. Newman.

Franc Plemenitaš

Na mariborskem oddelku Teološke fakultete je po vnovični uvedbi teološkega študija v Mariboru sooblikoval študij dogmatike dr. Franc Plemenitaš, ki ga v zborniku predstavi dr. Marjan Turnšek.

Plemenitaš je poleg pedagoškega dela predstavljal slovenskemu prostoru vodilne teološke smeri in avtorje zlasti iz nemško govorečega področja. S tem je v naš prostor vnašal sveže teološke tokove, ki so nastajali po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru. Zlasti v člankih v reviji Znamenje pa je prikazoval teologijo kot vir družbeno angažiranega krščanstva.

Objavljena je njegova razprava Kristus Bog in človek, ki zajema iz takratnih razprav ob 1500. obletnici kalcedonskega koncila (1951) in nakazuje nujnost, da sodobna kristologija preide od statičnih, bitnih kategorij na eksistencialne, dinamične.

Dodan je še krajši članek iz revije Znamenje (razprave v tej reviji imajo pridih Grmičeve »socialistične teologije«) z naslovom Milost kot osvoboditev in svoboda, ki pokaže, da se svoboda tudi v teološkem pomenu uresničuje v svetu, v medsebojnih medčloveških odnosih, kjer naj bi se ustvarjal objektivni prostor svobode, v katerem se lahko človek presega v neskončno ljubezen. Cerkev mora biti, če se noče izneveriti svojemu poslanstvu, tak objektivni prostor svobode.

Vekoslav Grmič

Vekoslava Grmiča, teologa, misleca in profesorja (1962–1996) v Ljubljani in na enoti v Mariboru ter pomožnega škofa v Mariboru je predstavil njegov naslednik na katedri in na enoti v Mariboru upokojeni prof. dr. Avguštin Lah.

Grmič je v svojem vsestranskem znanstvenem, strokovnem in pedagoškem ustvarjalnem delovanju posredoval v slovenski prostor in čas teološke in pastoralne spodbude drugega vatikanskega cerkvenega zbora z izvirno ustvarjalno zagnanostjo. Med njemu ljubimi temami je v predstavitvi na kratko izpostavljen njegov pogled na vprašanja vere in nevere, podobe Boga, človeka in Cerkve, ki so izhodišča in cilji teološkega snovanja iz evangeljskega obnebja.

Grmič je razmišljal in deloval v dialogu s svojim časom, kar je zajemalo bližino in kritično razdaljo do nekaterih pojavov in pogledov v Cerkvi in družbi. Objavljeno je njegovo besedilo Osebna vera in institucionalna vera, ki ga prikaže v njegovi značilni teološki »drži«. Vero je predstavil kot izraz za celovito človekovo osebno identiteto, saj zajema notranje izkustvo s presežnim v najširšem pomenu besede, zunanjo življenjsko držo do drugih in vsega, kar je. Zato osebna vera vključuje tudi dvome in »temň«. Resnična, pristna vera, ki je v neki meri kakovost tudi ateistično usmerjenih, se vedno preverja v konkretnem življenju v moralni in etični drži.

Božji služabnik Anton Strle

Božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta, ki je skoraj pol stoletja živel, molil in delal na Teološki fakulteti v Ljubljani, je predstavil njegov dolgoletni sodelavec ter dober poznavalec njegovega dela upokojeni prof. dr. Anton Štrukelj. Strle je s svojim Bogu posvečenim življenjem in neutrudnim služenjem Kristusovi Cerkvi, kar ga je privedlo tudi do zaporne kazni, neizbrisno zaznamoval našo »almo mater« ter številne rodove študentov.

S skrajno osebno skromnostjo in neutrudnim delom je ustvaril izjemno obsežen teološki opus. Še bolj vzvišen »opus« pa predstavlja njegovo življenje v celoti, kar prepoznava tudi Cerkev, saj zanj teče postopek za razglasitev za svetnika.

Zato ga tudi predstavljajo z njegovim pronicljivim spisom Svetniki kot dostop do razumevanja Kristusove skrivnosti. Poslanstva svetnikov je pokazal kot živo izročilo, ki razodeva Kristusovo polnost v vsakem času, njihovo življenje je pomemben komentar evangelija. Svetniki so utelešena razlaga učlovečene Božje Besede. Zato je ugotavljal: »Svetniki so tip človeka, ki ga je izoblikoval Jezus Kristus.«

Sadovi sedanjosti

Kako katedre za dogmatično teologijo živi ob stoletnici svojo sedanjost z zagnanostjo in gleda v prihodnost z upanjem, predstavljajo prispevki njenih živečih upokojenih in še zaposlenih sodelavcev, ki so zbrani pod »sadovi sedanjosti«. Iz razprav je razvidno, na katera področja posegamo dogmatiki kot odgovor na izzive našega prostora in časa. Vsi smo se »oblikovali« ob študiju velikih teologov 20. stoletja.

Upokojeni prof. p. dr. Anton Nadrah se je z razpravo Razločevanje domnevnih prikazovanj in razodetij odzval na precej množičen pojav različnih prikazovanj. Prikaže kriterije, ki jih je treba upoštevati pri razločevanju prikazovanj (videnj) in zasebnih ali posebnih razodetij. Odgovoriti je namreč treba na pomembno vprašanje, ali so ti pojavi pristni, torej Božjega izvora, ali pa je njihov povzročitelj hudobni duh oziroma ali imamo opraviti z naravnimi, večkrat celo bolestnimi pojavi.

Bog je solidaren s človekom

Prav tako že upokojeni prof. dr. Ciril Sorč je predstavil dve področji svojega delovanja, na katerih se je posebej uveljavil v svojem teološkem udejstvovanju: Franc Grivec o »pradednih časteh« in Perihoretično pojmovanje osebe.

Gre za vprašanji prvotnega stanja človeka, kot sta ga predstavljala že blagovestnika Slovanov sv. brata Ciril in Metod, ter za temeljno vprašanje teološke antropologije o človeku kot osebnem bitju.

Prof. dr. Avguštin Lah, tudi že nekaj let upokojen, je objavil svoje teološko snovanje z razpravo Bog je solidaren s človekom. Trinitarične osnove človeške solidarnosti. V njej izpostavi notranjo solidarnost v Trojici, ki se razodeva navzven kot solidarnost Očeta v stvarjenju, solidarnost Sina v odrešenju in solidarnost Svetega Duha v posvečenju. Kristusov slog življenje »za druge«, v službi ubogim v razmerah ustvarjenega sveta, zaznamovanega z ranljivostjo, umrljivostjo in grehom, je izraz solidarne ljubezni. Sveti Duh v srcih vernih budi odprtost za solidarnost med brati in sestrami ter do narave. Jezusova solidarnost, ki zavezuje ljudi k medsebojni solidarnosti, zavezuje tudi k solidarnosti z njim.

Klečeča teologija

Zadnji upokojeni dolgoletni prof. dr. Anton Štrukelj je veliko svojega teološkega ustvarjanja »pletel« okoli vsebinsko bogatega simbolnega izraza »klečeča teologija«. Tudi v zborniku ostaja zvest tej temi z razpravo Klečeča teologija. V njej prikaže bogastvo teološkega snovanja zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki pušča močno sled tudi med Slovenci; predstavi ga kot kristjana in duhovnika, kot učitelja in morda preroško kot prihodnjega cerkvenega učitelja ter kot glasnika lepote in svetosti; doda pa še besedo o Hansu Ursu von Balthasarju tudi kot teologu lepote in »klečeče teologije«.

Kardinalsko geslo sv. Janeza Henrika Newmana

Dr. Bogdan Dolenc, dolgoletni ekleziolog na Teološki fakulteti, se je predstavil s prispevkom Kardinalsko geslo sv. Janeza Henrika Newmana. Že od svojega doktorskega dela nadaljuje prinašanje teološke misli od pred kratkim že sv. Janeza Henrika Newmana v slovenske teološke loge, kar sta pred njim pričela profesorja Fabijan in Strle.

V času njegove razglasitve za svetnika na ob svetnikovem kardinalskem geslu (Srce govori srcu) nas avtor popelje do spoznanja, da najgloblje človeško ni le razumsko, ampak srčno. Ob stoletnici fakultete je zanimiva in spodbudna Newmanova misel o univerzi, ki odgovarja tudi na nekatere dileme, ki nastajajo ob virtualnih možnostih poučevanja: »Kjer je (osebni) vpliv, tam je življenje, kjer ga ni, tudi življenja ni. /.../ Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na učence je kakor polarna zima. Ustvarjal bo zaledenelo, okamenelo in togo univerzo, nič drugega, ... vladavino zakona brez vpliva, sistem brez osebnosti. /.../ Univerze se začenjajo kot vpliv(anje), končujejo pa kot sistem. Vse, kar so dobrega naredile, je bilo delo oseb, osebnih naporov, vere v osebe, osebnih privrženosti. Njihovi profesorji so bili nekakšni pridigarji in misijonarji. Niso samo poučevali, ampak so svoje slušatelje pridobili in napolnili z ognjem.«

Zakramentalnost simbola in srečanja

Aktualni predstojnik dogmatične katedre dr. Marjan Turnšek se veliko posveča področju zakramentov in Cerkve, zato namenja temu področju v zborniku objavljeno razpravo Zakramentalnost simbola in srečanja. Razprava se osredinja na vidik zakramentalnosti Cerkve in cerkvenostne razsežnosti zakramentov. To stori s pomočjo teološke analize Rahnerjevega pojma »realni simbol« in Schillebeeckxovega pojma »srečanje«, ki ju vgradi v teološko vizijo Cerkve kot zakramentalnega organizma, po katerem poveličani Kristus nadaljuje svoje odrešenjske posege.

Henri de Lubac, pričevalec ljubezni do Boga in do Kristusove neveste – Cerkve

Med »sadovi sedanjosti« najdemo tudi prispevka dveh asistentov na katedri za dogmatično teologijo, ki pravzaprav kažeta tudi že na prihodnost, saj kot mlada teologa šele vstopata na akademsko področje. V zborniku nakazujeta ob tematiki svojih doktorskih disertacij tudi svojo verjetno smer teološkega udejstvovanja.

Dr. Janez Ferkolj je ob svojem doktorskem raziskovanju dodobra spoznal življenjske okoliščine francoskega kardinala Henrija de Lubaca in prodrl v globine njegovih spoznanj. V prispevku Henri de Lubac, pričevalec ljubezni do Boga in do Kristusove neveste – Cerkve skupaj s tem znanim koncilskim teologom nagovarja k pristni ljubezni in zvestobi do Cerkve in da ne bi zanemarjali njenega tisočletnega izročila, ki je poroštvo edinosti in katoliškosti tudi v prihodnje.

Drugi mladi dogmatik, dr. Alek Zwitter, je objavil razpravo Krščanska mistika kot ponotranjenje skrivnosti, ki dopolnjuje vidik njegovega doktorskega raziskovanja, ki ga je prav tako gradil ob eshatološki misli teologa Henrija de Lubaca.

Trinitarizacija medčloveških in družbenih odnosov

Ta drugi del zbornika je oris sedanjega področja delovanja članov dogmatične katedre na teološki fakulteti. V zadnjih dveh desetletjih je svoja raziskovanja posebej namenjala trinitaričnosti, ki je temelj celotne krščanske teologije in razsežnost, ki je bila v preteklosti nekoliko v ozadju. Vsi teološki predmeti so trinitarično zakoreninjeni in nosijo v sebi trinitarično naravo. Ob tem so se še posebej zavedli, da je mogoče le v trinitaričnih koordinatah pravilno razumeti (in živeti!) krščansko antropologijo. Poleg drugih projektov v okviru katedre in inštituta smo posvetili tej tematiki predvsem projekt: Trinitarizacija medčloveških in družbenih odnosov. Ta projekt je pravzaprav v nenehnem nastajanju ter postaja »opazen« tudi v tujini. Z njim pa »raste« tudi teološka zbirka Trinitas.

Podarjeni sadovi

V tretjem delu so zbrali »podarjene sadove«, to so besedila iz obsežnega opusa nekaterih pomembnih teologov iz tujine, ki so bili ali pa so še povezani z našo fakulteto. Med njimi so takšni, ki so kot gostujoči predavatelji predavali pri nas, ali pa so se z njihovim delom ukvarjali naši profesorji pri svojih teoloških raziskovanjih in so zato tudi odločilno vplivali na razvoj teološke misli na slovenskih tleh. Med njimi je zaslužni papež Benedikt XVI., ki je s svojimi deli nedvomno vplival na generacije študentov teologije; ne nazadnje pa je s preureditvijo škofijskih meja na Slovenskem odločilno vplival na življenje Cerkve v Sloveniji po letu 2006.

Objavili so štiri njegove prispevke: Dve besedili Slovencem in pogled na drugi vatikanski koncil (Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI.), Predgovor k slovenski izdaji Uvoda v krščanstvo, Spremna beseda k Strletovi knjigi Božja slava – živi človek, Zakaj sem še v Cerkvi (Joseph Ratzinger).

V tem razdelku zbornika mu dela družbo prav tako eden najbolj znanih teologov 20. stoletja kardinal Hans Urs von Balthasar, v teologijo katerega se je poglabljal in jo približal slovenskemu prostoru prof. Štrukelj.

Objavili so tri njegove prispevke: Neločljivost teologije in duhovnosti, Nagovor ob podelitvi nagrade Pavla VI., Kakšni morajo biti pričevalci?

Duh, ki oživlja vidno in nevidno stvarstvo

Pridružuje se jima eden najbolj znanih še živečih protestantskih teologov, dr. Jürgen Moltmann (Duh, ki oživlja vidno in nevidno stvarstvo).

Ker je pred leti še kot pomemben italijanski teolog gostoval na ljubljanski Teološki fakulteti mons. Bruno Forte, zdaj nadškof nadškofije Chieti-Vasto in eden najožjih sodelavcev papeža Frančiška, so ga prosili za »dar« ob stoletnici in se je velikodušno odzval (Po poti osebe: Med občutkom omejenosti in privlačnostjo meja).

Prijateljem ljubljanske Teološke fakultete se je pridružil slovenski dogmatik na italijanski strani našega etničnega prostora dr. Marino Qualizza, saj je večkrat z njimi tvorno sodeloval (Božje ljudstvo po drugem vatikanskem koncilu).

Zbornik je sklenjen s prispevkom (Zakrament, prostor resnične identitete osebe) umetnika in teologa p. dr. Marka I. Rupnika, ki je začel svoj teološki študij prav na Teološki fakulteti, zdaj pa s teološko mislijo, ki se napaja pri vzhodnih cerkvenih očetih, in z umetniško »besedo« sakralne umetnosti nagovarja sodobnega človeka po vsem svetu.

Plečnik in sveto

Za naslovnico smo izbrali risbo keliha našega genialnega arhitekta Jožeta Plečnika. Na začetku delovanja Univerze v Ljubljani se je vrnil iz Prage in leta 1920 postal njen profesor. Res ni bil teolog, a je njegovo delo na področju sakralne arhitekture tako prepojeno s teologijo, da so njegova dela prava »dogmatika« v simbolnem jeziku umetnosti. Mašni kelih simbolizira Evharistijo, ki je osrednja dogmatična skrivnost, saj je Kristusova navzočnost središče vse odrešenjske zgodovine. V tem jubilejnem letu pa je bil prvi slovenski umetnik, ki mu je bila v uglednem okolju Vatikanskih muzejev posvečena razstava Plečnik in sveto. Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec.