Za mnoge je spoved nekaj zastarelega, za druge neprijetnega, za tretje pa globoko osvobajajoča izkušnja. A ko prisluhnemo duhovnikom, se pokaže presenetljivo enotna slika: spoved v prvi vrsti ni naštevanje napak, ampak srečanje z Bogom tam, kjer nas je najbolj strah – v globini naših napak, padcev in preizkušenj.

Obenem je spoved za mnoge kristjane ostala vezana na praznike. Velika noč, božič, morda še kak poseben trenutek in to je to. Vmes pa minevajo meseci, včasih leta. A kot opozarja duhovnik pater Tomaž Pinter, s tem zgrešimo bistvo: »Cilj spovedi ni v tem, da ne bi več grešili, ampak da bi znali kljub svojim grehom biti čim bližje Bogu.«

Spoved pogosto razumemo zelo praktično: naredil sem nekaj narobe, to napako grem počistit in živim naprej. Kot bi šlo za duhovno čistilnico. A ta pogled je preozek.

Dolžnost ali odnos?

»Ali grem k spovedi samo takrat, ko sem grešil, ali pa si želim slišati, da mi je odpuščeno?« izziva p. Pinter.

Bistvo se skriva v odgovoru na to vprašanje. V prve...