O strahovih in stiskah starejših, ki se pripravljajo na sprejem v dom, smo se pogovarjali z mlado skavtinjo Majo Kurbus, ki je v drugi polovici septembra začela opravljati pripravništvo v Domu Danice Vogrinec Maribor, in sicer na delovnem mestu socialni delavec – pripravnik. Njeno osnovno delo je spremljanje dela socialne delavke, pri čemer se srečuje z različnimi izzivi. Eden največjih v zadnjem času je seveda življenje v času novega koronavirusa, ki je prinesel mnogo sprememb v vsakdanjik domov za starejše.

Kot socialna delavka opravljate pripravništvo v Domu Danice Vogrinec Maribor. Ste prvi stik in s tem vmesna točka med bodočimi stanovalci in njihovimi svojci na eni in domom na drugi strani. Kaj obsega vaše delo?

Res je, socialna delavka predstavlja prvi stik z bodočim stanovalcem in njegovimi svojci in je tista, ki z njimi vzpostavi stik še pred samim prihodom v dom. V začetni fazi je pomembno, da prisluhne bodočemu stanovalcu, njegovim željam in potrebam ter mu preda vse informacije, ki so zanj bistvene. Pomembno je, da socialna delavka razišče vire moči bodočega stanovalca in njegovo socialno mrežo ter kdo mu je bil v oporo pred prihodom v dom. Poveže se z različnimi strokovnjaki, ki so del življenja bodočega stanovalca in ji lahko predajo informacije, zaradi katerih bosta sodelovanje in bivanje stanovalca lažje in boljše. Ko posameznik postane stanovalec doma, je najpomembnejša naloga socialne delavke, da mu nudi podporo v procesu prilagajanja na novo življenje v domu. Prav tako podporo potrebujejo svojci, ki jih socialna delavka povabi in spodbuja k sodelovanju pri dejavnostih doma. Naloga socialne delavke je tudi posredovanje v morebitnih konfliktih med stanovalci, med stanovalci in delavci ter sodelovanje pri organizaciji različnih prireditev. Seveda pa je naša naloga tudi urejanje dokumentacije, ki nudi formalno podlago za bivanje stanovalcev v domu.

Maja Kurbus: »Pomembno je, da socialna delavka razišče vire moči bodočega stanovalca in njegovo socialno mrežo ter kdo mu je bil v oporo pred prihodom v dom.« FOTO: osebni arhiv

S katerimi strahovi se bodoči stanovalci pred vstopom v dom najpogosteje srečujejo ter kaj skrbi njihove bližnje?

Mislim, da se večina ljudi, tako bodočih stanovalcev kot njihovih svojcev, najbolj boji spremembe, ki jo bivanje v domu prinaša. Gre namreč za spremembo okolja, v katerem so nekateri bivali svoje celotno življenje. Bodoči stanovalci se bojijo, kako se bodo navadili na novo okolje, na sobivanje z ljudmi, ki jih ne poznajo, v nepoznanih prostorih. Svojci pa se velikokrat sprašujejo, ali je selitev njihovih najdražjih v dom pravilna odločitev. Seveda pa obstajajo tudi starostniki, ki se selitve v dom veselijo in se že pred samim prihodom zavedajo, da se bo kakovost njihovega življenja bistveno izboljšala. 

Dom Danice Vogrinec Maribor ima več kot 800 stanovalcev in 480 zaposlenih. FOTO: splet

Večino najbolj zanima, kako so videti prostori, v katerih bodo bivali, in kakšna, če sploh, so pravila bivanja v domu. Predvsem svojce zanima, kakšno nego in podporo bodo njihovi najbližji lahko prejemali v domu. Vsem je pomembno, koliko se bodo lahko tudi po prihodu srečevali s svojimi najbližjimi, torej kako potekajo obiski. To vprašanje je v ospredje postavil predvsem čas epidemije, ko to žal ni bilo samoumevno. Seveda pa je pri vseh pomembno vprašanje tudi, kakšni so stroški, povezani z nastanitvijo v dom. 

Kako jim pomagate pri premagovanju njihovih stisk?

Menim, da človeku najbolj pomagaš s tem, da mu prisluhneš in se z njim pogovoriš. Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da slišim njihove stiske in jih ne obsojam, če jih je strah. Socialni delavci smo tukaj zato, da jim pomagamo in skupaj z njimi odkrijemo rešitve, ki so prave zanje. Z vsakim od bodočih stanovalcev ob prihodu v dom pripravimo individualni načrt, v katerega zapišemo njihovo življenjsko zgodbo in stvari, ki jih imajo radi. Prav tako pa skupaj pogledamo, kaj bomo naredili za to, da bo njihovo bivanje pri nas kar se da lepo.

Covid-19 je močno posegel v vse pore naše družbe, posledično tudi v družabno dogajanje domov za starejše. Kako stanovalci sprejmejo dejstvo, da so njihovi živi stiki z bližnjimi in drugimi gosti omejeni? Vemo, da so bili na določeni točki celo povsem prekinjeni.

Kljub temu, da pripravništvo opravljam šele dobre tri mesece, smo se v tem času žal že srečali z izbruhom covida-19. Posledično so bili obiski v določenih delih doma odsvetovani. Stanovalcem je bilo seveda težko, saj so pogrešali stike s svojimi najdražjimi, a na srečo to obdobje ni trajalo tako dolgo kot v letu 2020. V tem času sem opazila predvsem veliko požrtvovalnost zaposlenih, ki so se res potrudili, da so našim stanovalcev pričarali dobro počutje in poskrbeli zato, da se niso počutili osamljene. Omogočili so jim videoklice z njihovimi najdražjimi in organizirali raznorazne aktivnosti, ki so popestrile vsakdan. Na tem mestu bi želela poudariti, da sem opazila tudi veliko empatije s strani svojcev, ki so izrazili veliko mero razumevanja in zaupanja do zaposlenih. 

Zdi se mi sicer, da se v domu vedno nekaj dogaja, saj se je v času mojega pripravništva odvilo že precej prireditev in družabnih dogodkov, a zaposleni so mi povedali, da je bilo prej tega še mnogo več. Res opažam, da se na dogodkih, kjer se lahko zberemo v večjem številu, stanovalcem oči iskrijo še bolj veselo, zato upam, da nam bodo razmere v prihodnje omogočile, da bi bilo tega še mnogo več. 

Menim, da smo se v času epidemije covid-19 vsi naučili, kako zelo pomembna in dragocena je bližina sočloveka.

V okviru pripravništva ste močno vpeti v delo na varovanem oddelku, kjer bivajo starejši z demenco. Kako poteka delo z njimi v teh razmerah? Najbrž to terja več energije tudi v odnosu do njihovih svojcev?

Ker sem s pripravništvom začela, ko je bil covid-19 že prisoten, žal težko primerjam oziroma vrednotim, kako se delo od prej razlikuje. Menim, da vsi zaposleni delamo vse, kar je v naši moči, da bi stanovalcem zagotovili kakovostno in udobno bivanje. Veliko truda vlagamo v to, da se v domu kljub razmeram večkrat kaj dogaja. Tudi stanovalcem na varovanem oddelku to namreč veliko pomeni. Na srečo so možni tudi obiski, kar zelo pozitivno vpliva na počutje stanovalcev. 

S svojci imam res samo pozitivne izkušnje, saj so v tem času izkazali veliko empatije in razumevanja. Prav tako so nam vedno pripravljeni stopiti naproti. Kot mlada pripravnica sem res hvaležna, da imam takšno izkušnjo, saj sem zaradi tega izgubila veliko strahu, ki je bil prisoten na začetku in pridobila veliko motivacije za naprej. 

Česa novega ste se vi in vaši kolegi v času prisotnosti covida-19 naučili, do katerih novih spoznanj ste prišli?

Menim, da smo se v času epidemije covid-19 vsi naučili, kako zelo pomembna in dragocena je bližina sočloveka. Pokazalo se je, da naši stanovalci potrebujejo stik s svojci in stik drug z drugim. Da je dragoceno, ko se lahko zberemo vsi skupaj in se drug z drugim poveselimo. Obenem pa je ta čas pokazal, da je veliko vredno, če si prilagodljiv in iznajdljiv. Razmere se namreč nenehno spreminjajo in tudi v domu je velikokrat treba v zadnjem trenutku spremeniti oziroma prilagoditi načrte tako, da aktivnosti lahko vseeno izvedemo. 

Maja v »akciji« kot skavtinja. FOTO: osebni arhiv

Ker ste aktivna skavtinja z različnimi talenti, vam katere od teh veščin koristijo pri opravljanju pripravništva?

Skavtinja sem že vse življenje in čisto vse, česar sem se tam naučila, mi pride prav tudi pri socialnem delu. Mogoče bi v sklopu pripravništva izpostavila svojo sposobnost sodelovanja v timu, ki je pri skavtih od malih bobrčkov pa vse do voditeljstva zelo pomembna in poudarjena, zelo prav pa ti pride tudi pri socialnem delu. Prav tako menim, da sem se pri skavtih naučila iznajdljivosti in tega, da je včasih dobro pogledati izven okvirjev, kar je pri delu socialne delavke zelo pomembno. Kot zadnje pa bi izpostavila to, da sem vedno pripravljena pomagati svojemu bližnjemu, kar sem kot skavtinja obljubila tudi v skavtski obljubi in zakonih.