Že danes bo astronavtka obiskala Center Noordung v Vitanju. V nadaljevanju tedna bo imel poseben poudarek tudi obisk Nordijskega centra Planica in Laboratorija za gravitacijsko fiziologijo Inštituta Jožef Stefan v Planici, ki v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo proučuje vpliv mikrogravitacije na človeško telo.

Srečanje in predavanje študentom

Gostja bo med drugim na Fakulteti za matematiko in fiziko ter na Fakulteti za strojništvo nagovorila študente Univerze v Ljubljani, kjer bo govorila o svojih izkušnjah v vesolju in o vlogi znanosti pri razumevanju prihodnosti človeštva. Srečala se bo tudi z raziskovalci na Univerzi v Novi Gorici v organizaciji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer bo poudarjen pomen povezovanja znanja, izkušenj in skupnih ciljev med Slovenci doma in po svetu. Williamsova bo obisk zaključila z ogledom inovativnega letalskega podjetja Pipistrel v Gorici.

Sunita Williams je septembra lani dopolnila 60 let. FOTO: Robert Markowitz/Wikipedia

V Sloveniji nazadnje oktobra lani

Sunita Williams je domovino svoje prababice nazadnje zasebno obiskala pred tremi meseci: oktobra lani so se domačini v Lešah pri Tržiču, kjer se je rodila Sunitina prababica Marija Bohinc, že četrtič razveselili znane »rojakinje«: prvič so se z njo srečali leta 2009, nato pa še v letih 2013 in 2014. V Lešah so uredili tudi njeno spominsko sobo.

Sunita svojega navdušenja nad Slovenijo in svojimi slovenskimi koreninami nikoli ne skriva: »Enkratna kultura, čudoviti kraji, polni čudovitih ljudi.«

Sunita svojega navdušenja nad Slovenijo in svojimi slovenskimi koreninami nikoli ne skriva: »Enkratna kultura, čudoviti kraji, polni čudovitih ljudi. V Sloveniji sem se veliko naučila. Je majhno, skrito srce sveta. Nekako si želim, da je ne bi vsi poznali, ker bi nastala prevelika gneča.« Ob obisku Slovenije leta 2013 je Suni spregovorila tudi o svojih željah za prihodnost, med drugim o morebitnem vnovičnem poletu v vesolje, saj je tam po njenih besedah »res neverjetno«: »Žal moram počakati, da pridem na vrsto, toda ni mi težko. Veliko ljudi si želi poleteti v vesolje, sama pa sem bila tam že dvakrat, zato hočem s svojimi izkušnjami pomagati vsem novim astronavtom. Morda bomo kmalu dobili novo vesoljsko plovilo, pri njegovem razvoju pa bi rada sodelovala kot testna pilotka. Ko bom res odrasla, bi rada postala učiteljica.«

Želja po vnovičnem obisku vesolja se je Suniti približala leta 2015, ko je bila izbrana kot ena izmed štirih astronavtov za prve testne polete v okviru Nasinega programa komercialne posadke, v katerem bi dve novi zasebni vesoljski plovili s posadko na Mednarodno vesoljsko postajo prevažali astronavte in zaloge. Poleg astronavtke slovenskih korenin so bili v ekipi še Nasini veterani Robert Behnken, Eric Boe in Douglas Hurley.

Sunita Williams je 17. septembra lani, dva dni pred svojim 60. rojstnim dnem, s kolegi astronavti obiskala slovensko veleposlaništvo v Washingtonu, kjer jih je sprejel veleposlanik Iztok Mirošič. FOTO: gov.si

Namesto tedna dni devet mesecev

Leta 2022 je bila Sunita izbrana za prvi testni polet Starlinerja s posadko na Mednarodno vesoljsko postajo, ki se je začel 5. junija 2024: poveljnik je bil Barry »Butch« Wilmore, Williamsova pa je prevzela vlogo pilotke. Že pred predvidenim poletom je Suni za ameriške medije večkrat spregovorila o svojem delu in pričakovanjih, ki spremljajo vesoljske raziskave. Želja po pristanku na Marsu je namreč med Nasinimi astronavti vedno navzoča, ves čas premišljujejo o srednje- in dolgoročnih ciljih poletov v vesolje, in Suni pri tem ni nikakršna izjema. Sama pojasnjuje, da je to ena naravnih funkcij človeškega telesa, radovednost je človeku prirojena. Družba in dogajanje okoli nas to radovednost sicer nekoliko zadušijo, toda vsak posameznik je na nekem področju radoveden in želi raziskovati. V radovednosti naroda pa astronavtka vidi eno od stvari, ki ljudem prinaša upanje in razumevanje dogajanja, ki je večje od človeka.

Zelo veliko je še stvari, ki jih ne poznamo, zato je pred človeštvom še veliko učenja.

Ko se Sunita z otroki v šolah pogovarja o njihovi prihodnosti, o poklicih, ki jih želijo opravljati, jim vedno pove, da se lahko z vesoljem ukvarjajo na katerem koli življenjskem področju: ni treba, da so vsi astronavti, inženirji ali zdravniki. Zelo veliko je še stvari, ki jih ne poznamo, zato je pred človeštvom še veliko učenja.

Veleposlanik Mirošič nagovarja goste. FOTO: gov.si

Suni in Butch sta torej 5. junija 2024 poletela v vesolje. Starliner se je dan po izstrelitvi priklopil na Mednarodno vesoljsko postajo, polet pa naj bi po prvotnih načrtih trajal približno teden dni. Toda med poletom do MVP je odpovedalo pet pogonskih motorjev in v njegovem pogonskem sistemu so odkrili uhajanje helija. NASA je odložila vrnitev Starlinerja na Zemljo, dokler se ni prepričala, da se bo plovilo lahko varno vrnilo domov. Williamsova in Wilmore sta se pridružila posadki MVP in namesto osmih dni v vesolju preživela devet mesecev. Med to odpravo je Suni z Butchem opravila vesoljski sprehod, da bi pomagala odstraniti sklop skupinskih radiofrekvenčnih anten s krova postaje, astronavta pa sta obenem zbrala vzorce materiala za laboratorijsko analizo. Ob koncu tega sprehoda je Suni presegla rekord nekdanje Nasine astronavtke Peggy Whitson v skupnem času vesoljskega sprehoda za ženske.

Rekorderka v vesoljskih sprehodih je v pogovorih za medije že pred leti povedala, kako je bila na svojem prvem vesoljskem sprehodu nekoliko prestrašena: »Ampak ne takoj, saj je bilo na začetku zunaj še zelo temno in zato podobno našemu vadbišču. V trenutku, ko je vzšlo sonce in sem videla svet pod seboj ter se zavedela, da me od nevarnosti vesoljskega vakuuma ločita le čelada in moja vesoljska obleka, pa je bil občutek precej strašljiv.« Kot je dodala, pa delo v vesolju nikakor ni samotno ali dolgočasno.

Med pogovorom. FOTO: gov.si

Pogovor med vesoljem in Lešami

Sunitina in Barryjeva devetmesečna dogodivščina v vesolju je bila izjemno privlačna tudi za svetovne medije. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji je Suni lahko opravila več pogovorov in tako dogajanje na vesoljski postaji predstavila širši javnosti. Med drugim je zatrdila, da se s kolegom astronavtom nikoli nista počutila »zapuščena« ali da sta morda »obtičala« v vesolju, kot je na družbenih omrežjih komentiral celo ameriški predsednik Donald Trump. Vse zaskrbljene na trdnih zemeljskih tleh je pomirila z besedami, da ima vsa ekipa na MVP dovolj hrane in oblačil, v skrajnem primeru, če bi vesoljsko postajo doletelo kaj res nepričakovanega, pa so imeli tako ali drugače zagotovljen tudi prevoz nazaj na Zemljo. Oba z Butchem sta že v preteklosti večkrat bivala na vesoljski postaji, vedela sta, kako stvari tam delujejo ter na kakšne načine NASA sodeluje s svojimi mednarodnimi partnerji. Suni je večkrat pojasnila, da se čuti kot del posadke na MVP, »počnemo pa to, kar so želeli davkoplačevalci: izvajamo vrhunsko znanost«. Kljub nepredvidenemu podaljšanju bivanja v vesolju se je počutila počaščeno, da je bila del tamkajšnje ekipe: »Smo del nečesa, kar nas presega.«

Williamsova med nagovorom. FOTO: gov.si

Avgusta 2024 sta bila oba astronavta še vedno v vesolju. Z Mednarodno vesoljsko postajo se je takrat povezala tudi družina Kokalj iz Leš pri Tržiču, kjer je Sunita leta 2009 odprla svojo spominsko sobo in jo obiskala tudi ob vsakem prihodnjem obisku Slovenije.

V vesolju morajo astronavti vsak dan trenirati približno dve uri, da vsaj ohranijo mišično maso, kakršno bi na Zemlji imeli ob običajnem gibanju.

Sunita naj bi namreč jeseni 2024 znova obiskala Slovenijo, zaradi nepričakovano dolgega bivanja v vesolju pa je nato izrazila željo, da bi v stik z domovino svojih prednikov stopila nekoliko drugače. Metka Kokalj je predsednica sveta Krajevne skupnosti Leše, naselja pri Tržiču, od koder je bila doma Sunitina praprababica. Metkina hči Jasmina, ki živi na Floridi, je pogosto v stiku s Sunitino materjo, in ta ji je takrat posredovala hčerino željo. Kokaljevi, Metka ter njena otroka Jasmina in Jure, so se s pomočjo posebnega programa prek videokonferenčnega klica povezali z vesoljem. Zbrali so se v prostorih nekdanje osnovne šole v Lešah, da so to izjemno izkušnjo omogočili tudi tamkajšnjim otrokom in številnim sokrajanom, ki so bili navdušeni nad posnetki z Mednarodne vesoljske postaje. Po besedah tržiškega župana Petra Mikliča je bila to »ena bolj neverjetnih izkušenj«, saj so med videoklicem s Sunito videli Zemljo iz vesolja in se »v živo« sprehodili po vesoljski postaji. Otroke je med drugim zanimalo, kako astronavti v vesolju spijo, kaj in kako jejo in pijejo, kakšno je stranišče in kakšna so astronavtska oblačila. Sunita jim je vse potrpežljivo pojasnila in s tem številne mlade navdušila za svoj poklic.

Nasini astronavti s slovenskim veleposlanikom. FOTO: gov.si

Vsakdanji telefonski pogovori z materjo

Tik pred vrnitvijo na Zemljo je Suni v pogovoru za ameriške medije zaupala, da sta se s kolegom Butchem razmeroma mirno sprijaznila s ponavljajočimi se prelaganji odhoda domov, dosti težje pa so to sprejeli njuni družinski člani, posebej njena mati Bonnie. Čeprav sta se s hčerjo večkrat slišali, jo je močno pogrešala, ker sta še vedno zelo povezani. Bonnie Pandya je v telefonskem pogovoru za slovenske medije februarja 2025 povedala, kako je bila ob slovesu od Suni junija 2024 prepričana, da se bosta s hčerjo po dobrem tednu dni znova videli. Zapleti z vesoljskim plovilom so jima preprečili številne skupne načrte, kar pa je Bonnie kljub zaskrbljenosti sprejemala z razumevanjem, saj se zaveda, kakšen poklic si je izbrala njena mlajša hči. Suni je pred službo v Nasi trideset let delala v ameriški vojni mornarici, tako kot njen brat in soprog, in Bonnie je pojasnila, kako je bila kot mati že takrat pogosto v negotovosti, ali se bodo otroci res vrnili domov po načrtih. Dokler misije niso zaključene, tudi vrnitev domov ni mogoča.

Šopek za Sunito ... FOTO: gov.si

Suni se je med bivanjem na Mednarodni vesoljski postaji pogosto javljala na Zemljo prek video klicev, z mamo pa sta se slišali skoraj vsak dan. Ko se je v začetku leta 2025 prek video klica pogovarjala z učenci ene izmed šol v bližini kraja, kjer živijo njeni starši, so na pogovor povabili tudi Bonnie. Kot je povedala, zna Suni otrokom na zelo zabaven način približati in predstaviti stvari, s katerimi se ukvarja. Pripovedovala jim je, s kakšnimi poskusi se ukvarjajo na vesoljski postaji, kako živijo, kako si pripravljajo hrano, kako spijo, pijejo vodo, kako se sprehajajo po vesolju in podobno. Bonnie je takrat javnosti tudi zaupala, da sta si Suni in njen mož Michael pred njenim poletom v vesolje ravno kupila novo hišo. Suni je kljub »sprijaznjenosti z usodo« med bivanjem na MVP z veseljem premišljevala o tem, kaj bo počela po vrnitvi na Zemljo. Najbolj se je veselila moževega objema, dolgih sprehodov s svojimi psi in plavanja v oceanu, ter seveda druženj s prijatelji in družino. Suni poleg tega zelo rada telovadi in skrbi za dom. Z možem se pogosto sama lotita popravljanja avtomobilov, po potrebi tudi letal, ter uživata v pohodništvu in kampiranju. V vesolju je pogrešala svojo vsakdanjo rutino: »Na Zemlji je drugače: ko tečem ali se gibljem, se v mislih vedno veliko dogaja, vendar si še vedno na trdnih tleh. Pogrešam jutranje sprehode s svojimi psi, ko lahko prisluhnem ptičjemu petju in sem priča rojstvu novega dne.«

Jasno je bilo, da se bosta morala Suni in Butch po vrnitvi na Zemljo soočiti s številnimi izzivi, kot so oslabelost mišic, izguba kostne gostote, prerazporeditev tekočin in dezorientiranost. Tako prehrana kot gibanje v vesolju se precej razlikujeta od svojih enačic na Zemlji. V vesolju morajo astronavti vsak dan trenirati približno dve uri, da vsaj ohranijo mišično maso, kakršno bi na Zemlji imeli ob običajnem gibanju. Prehranjujejo se z vnaprej pripravljenimi obroki in posušeno zamrznjeno hrano.

 Gostje so razpravljali o slovensko-ameriškem partnerstvu v vesolju. FOTO: gov.si 

Mesece brez sveže hrane

Kakšnih jedilnikov se je torej Suni lahko veselila v vesolju? Po skoraj polletnem bivanju na MVP so ameriški mediji poročali, kako z Butchem uživata ob »pici, pečenem piščancu, tunini in koktajlu iz rakcev«. NASA je septembra 2024 objavila nekaj fotografij z Mednarodne vesoljske postaje, med njimi tudi posnetek »petkovega druženja ob pici«. Na spletu si je mogoče ogledati tudi nekaj video utrinkov življenja na vesoljski postaji: recimo Suni, ki po kabini vesoljske postaje lovi kapljico vode, pa pripravo obrokov v vesolju. Suni je na MVP praznovala zahvalni dan, božič in novo leto. Poleg tega je celo glasovala na predsedniških volitvah novembra 2024. Za zahvalni dan so si astronavti privoščili dehidriranega piščanca z jabolki in začimbami. Suni je takrat povedala, da bi na tak dan, če bi bilo mogoče, seveda raje izbrala materino kuhinjo. Dostop do svežih živil je na vesoljski postaji omejen: sveže sadje in zelenjava sta bila na voljo prve tri mesece, ko pa so zaloge pošle, jih ni bilo mogoče obnoviti. Zadovoljiti se je bilo treba s posušenimi ali zamrznjenimi različicami. Astronavti morajo vendarle paziti, da imajo čim bolj uravnoteženo prehrano. Za zajtrke so imeli na voljo žitarice, ki so jih pripravljali z mlekom v prahu. Obroki z mesom ali jajci so bili vnaprej pripravljeni na Zemlji in jih je bilo treba le pogreti. Juhe in enolončnice so pripravljali z vodo iz dvatisočlitrskega zbiralnika za svežo vodo, v katerem obenem zbirajo urin in znoj astronavtov ter ju predelujejo v pitno vodo.

Williamsova in Wilmore sta se po več kot devetih mesecih na Mednarodni vesoljski postaji na Zemljo vrnila 18. marca 2025. Ko sta se po 286 dneh bivanja na MVP naposled odpravila proti domu, je njuno potovanje trajalo 17 ur. Po pristanku ob obali Floride so astronavta s helikopterjem prepeljali v Houston v ameriški zvezni državi Texas, kjer sta morala opraviti 45-dnevni rehabilitacijski program, da sta se spoprijela s telesnimi izzivi, s katerimi sta se soočala v breztežnostnem stanju. Dolgotrajna izpostavljenost breztežnosti kljub redni vadbi povzroča mišično oslabelost in težave z ravnotežjem, zato so zdravniki med 45-dnevnim programom redno preverjali njuno zdravstveno stanje in telesno pripravljenost. To so rutinski postopki, s katerimi naj bi zagotovili, da se astronavti po zahtevnih misijah čim bolj zdravi vrnejo k svojim najbližjim.

Kar štirje Nasini astronavti so slovenskih korenin. FOTO: gov.si

Vrhunska telesna pripravljenost

Ob vrnitvi na Zemljo po dolgotrajnem bivanju v vesolju astronavti pogosto doživljajo vrtoglavico, slabost in težave z ravnotežjem. Običajno traja več tednov, preden se znova povsem prilagodijo na zemeljsko težnost. Med rehabilitacijskim programom znova pridobivajo mišično moč in občutek za usklajeno delovanje telesnih udov. Telesna pripravljenost astronavtov mora biti vrhunska, in da je res tako, dokazuje tudi Suni, ki je že nekaj dni po vrnitvi na Zemljo pretekla okoli pet kilometrov. Sama je dejala, kako si včasih komaj predstavlja, česa vse je sposobno človeško telo. Programi priprav na vesoljske odprave so zares odlični in skupina vrhunskih strokovnjakov astronavte pripravi na najrazličnejše »scenarije«.

Astronavti so se iz nepričakovano dolgega bivanja v vesolju ogromno naučili, med drugim tudi to, da je človek izjemno odporno bitje, sposobno prilagoditve najrazličnejšim okoliščinam.

Astronavtka slovenskih korenin je o svoji zadnji izkušnji v vesolju spregovorila na Nasini novinarski konferenci konec marca 2025. Zagotovila je, da je bila celotna ekipa Starlinerja ves čas trdno prepričana o vrnitvi domov. Verjeli so, da preživljajo edinstveno izkušnjo, ki jo morajo deliti z ljudmi na Zemlji. Iz nepričakovano dolgega bivanja v vesolju so se namreč ogromno naučili, med drugim tudi to, da je človek izjemno odporno bitje, sposobno prilagoditve najrazličnejšim okoliščinam.

Vesoljsko plovilo Starliner je po Sunijinih besedah zelo zmogljivo in s kolegom Butchem sta pripravljena v prihodnosti z njim znova poleteti v vesolje. Prepričana sta, da bodo odpravili vse težave, na katere so naleteli na zadnji misiji, povsem zaupata tako podjetju Boeing kot Nasi, da sta stoodstotno predana projektu. Poleg tega znanstveniki nenehno in pozorno preučujejo učinke dolgotrajnejšega bivanja v vesolju na človeško telo in razvijajo vedno nove »protiukrepe« za izboljšanje stanja. Na ta način omogočajo nadaljevanje in tudi napredek vesoljskih raziskav v prihodnosti.