Danes obhajamo bogoslužni spomin sv. Bernarda: njegovo ime je neločljivo povezano s kraji, kot so Clairvaux, Cîteaux, Rievaulx in Fountains – s samostani, ki se dvigajo iz dolin in gozdov, kjer so nekoč skozi temo pozvanjali zvonovi, menihi so se pred zoro sprehajali po križnem hodniku, obdelovali polja, prepisovali rokopise in prepevali psalme.

Svetnikov god nas spominja tudi na enega tistih izjemnih trenutkov v krščanski zgodovini, ko do prenove ni prišlo z izumljanjem nečesa novega, temveč z vnovičnim odkrivanjem nečesa starega, pišejo pri spletnem portalu EWTN. Velika cistercijanska reforma dvanajstega stoletja se je začela z varljivo preprostim vprašanjem: kaj če bi se dejansko vrnili k Pravilu? Ni šlo za novo krščanstvo ali novo duhovnost, temveč za vrnitev; in iz te vrnitve je prišla ena velikih duhovnih in kulturnih prenov srednjeveške Evrope.

K sv. Bernardu so se po nasvet zatekali kralji, škofje in papeži.

Reforma kot spomin

Sv. Bernard se je rodil v Burgundiji leta 1090. Ko je okoli leta 1113 vstopil v razmeroma nov samostan v Cîteauxu, ni prišel sam: izročilo pravi, da je s seboj pripeljal okoli trideset tovarišev. Samostan je le nekaj let prej ustanovil sv. Robert iz Molesme, njegov namen pa je bil znova vzpostaviti strožje spoštovanje Pravila sv. Benedikta. Cistercijani so bili mnenja, da se je v meniškem življenju nabralo nekaj, kar bi lahko, čeprav je samo po sebi dopustno, zakrilo njegovo prvotno preprostost. Občutili so, da se morajo znebiti stvari – da bi se lahko povsem osredinili na tišino, molitev, ročno delo, uboštvo, Sveto pismo, bogoslužje, in v središču vsega - na Kristusa. V tem razumevanju reforme je nekaj globoko katoliškega: pristna prenova ne pomeni nujno napredovanja z opuščanjem tega, kar je bilo prej, temveč se včasih začne s spominjanjem.

Sv. Bernard je ustanovil več samostanov po vsej Evropi, k menihu pa so se po nasvet zatekali kralji, škofje in papeži. Pridigal je, pisal, posredoval v teoloških sporih, ter bil vpleten v nekatere izmed velikih političnih in cerkvenih kriz svojega časa. Eden od njegovih križev v življenju je bil, da je bil mož, ki je hrepenel po samostanu, vedno znova potegnjen v javno življenje, hrepenel je po kontemplaciji, Bog pa ga je nenehno vračal v svet.

Sv. Bernard ni verjel, da bi teologija morala ostati zgolj razumska, saj mora krščanska resnica dobiti okus: človek jo mora okusiti.

Medeno sladki cerkveni učitelj

Največji vpliv sv. Bernarda pa morda kljub temu ni bil v njegovi organizacijski spretnosti, temveč v njegovem pisanju. Še za časa življenja je zaslovel kot Doctor Mellifluus – Medeno sladki učitelj. To ime vsebuje nekaj bistvenega: sv. Bernard ni verjel, da bi teologija morala ostati zgolj razumska, saj mora krščanska resnica dobiti okus: človek jo mora okusiti. Njegove veličastne pridige o Visoki pesmi razkrivajo človeka, za katerega Sveto pismo ni zgolj besedilo, ki ga je treba razčlenjevati, temveč kraj srečanja med Kristusom in dušo.

Nekoč je zapisal: »Kar pišeš, zame nima okusa, če v zapisu ne preberem Jezusa.« Ta stavek se v naši informacijsko prezasičeni dobi sliši malodane revolucionaren. Na voljo imamo več teoloških informacij, kot si jih je sv. Bernard sploh lahko predstavljal, pa vendar bi nam lahko postavil neprijetno vprašanje: ali so nas vse te informacije naučile ljubiti Kristusa? Kajti krščanstvo v končni fazi ni znanje o nekom, temveč poznavanje Nekoga.

Ruševine samostanov po vsej Evropi nas spominjajo, da so nekoč cele skupnosti urejale svoja življenja okoli stvarnosti, za katere si danes težko vzamemo čas: molitev, tišina, delo, skupnost, Sveto pismo, darovanje in Bog.

Zakaj so ruševine samostanov pomembne?

Prav zato so ruševine cistercijanskih samostanov, raztresene po Evropi, še vedno pomembne. Spominjajo nas, da so nekoč cele skupnosti urejale svoja življenja okoli stvarnosti, za katere si danes težko vzamemo čas: molitev, tišina, delo, skupnost, Sveto pismo, darovanje in Bog. Njihove stavbe niso bile le kraji, kjer so menihi slučajno molili: vse je bilo urejeno okoli molitve.

Arhitektura je obvladovala telo, zvonovi so obvladovali čas, Pravilo je obvladovalo želje, skupnost je obvladovala posameznika in bogoslužje je obvladovalo dan. Morda zato te ruševine ohranjajo takšno moč: hodimo med cerkvami brez strehe in razbitimi križnimi hodniki ter čutimo, da se je tam zgodilo nekaj, kar naša lastna civilizacija obupno potrebuje.

Kaj se zgodi, ko znanje o Bogu nadomesti poznavanje Boga?

Še vedno aktualna vprašanja

Sv. Bernard je umrl v Clairvauxu 20. avgusta 1153. Skoraj devet stoletij pozneje se zdi svet, v katerem je živel, neverjetno oddaljen od našega, njegova vprašanja pa so še vedno nenavadno aktualna. Kaj se zgodi, ko krščanstvo postane udobno? Kaj se zgodi, ko institucije pozabijo, zakaj obstajajo? Kaj se zgodi, ko hrup preglasi kontemplacijo? Kaj se zgodi, ko znanje o Bogu nadomesti poznavanje Boga?

Cistercijanski odgovor ni bil zapleten: vrnitev. Nazaj k sv. Benediktu, nazaj k Svetemu pismu, nazaj k tišini, nazaj k molitvi in delu, nazaj k skupnosti, nazaj k Mariji, nazaj h Kristusu. Z oziranjem nazaj so krščanstvo premaknili naprej; z obujanjem izročila so postali ustvarjalni; s sprejemanjem omejitev so odkrili svobodo; z vstopom v tišino so našli Besedo, ki jo je vredno izgovoriti; in z umikom od sveta so ga sčasoma preoblikovali.