Sv. Bernardka se je 7. januarja 1844 rodila zglednima krščanskima staršema, očetu Francu Soubirousu in materi Luizi Casterot, v skromni družini v mlinu Moulin de Boly v francoskem mestecu Lurd. 9. januarja 1844 je bila v farni cerkvi krščena kot Marija Bernarda. Po nekaj mesecih so jo dali v rejo gospe Mariji v Bartres v bližini Lurda, saj je mati že pričakovala naslednjega otroka, po šestnajstih mesecih pa so jo sprejeli nazaj.

V starosti šestih let je zbolela za astmo in jetiko, od katerih ni več ozdravela. Pri desetih letih jo je botra vzela k sebi in tako pomagala obubožani družini, ki so jo izgnali iz mlina in mlin prodali. Družina se je leta 1856 preselila v celico opuščenega zapora, Bernardka pa je šla znova v Bartres in se je v Lurd vrnila šele na začetku leta 1858, da se je pri sestrah v zavetišču pripravila na prvo sveto obhajilo.

Rojstna hiša sv. Bernardke. FOTO: Dennis G. Jarvis/Wikipedia

Lepo Gospo je videla le Bernardka

11. februarja 1858 se je štirinajstletni Bernardki v Massabiellski votlini prvič prikazala lepa Gospa – Božja Mati Marija. 14. februarja 1858 je šla k votlini skupaj s prijateljicami, toda lepo Gospo je videla le ona. K votlini je šla znova 18. februarja 1858 in Gospa jo je povabila, naj prihaja k votlini petnajst dni ter ji obljubila, da jo bo osrečila na drugem in ne na tem svetu. Bernardka je nato prihajala k votlini od 19. do 21., od 23. do 25. ter 27. in 28. februarja, od 1. do 4. marca, nato pa še 25. marca, 7. aprila in 16. julija 1858. K votlini jo je vsakokrat gnala notranja moč. Ob votlini je Bernardka pokleknila, začela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala.

Gospa je Bernardko ob prikazovanjih učila moliti, ji razodela tri skrivnosti, naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem, potem naj jé travo, ki raste okoli votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo, in naj poljubi zemljo za grešnike.

Opazovalcev je bilo vsakokrat več, toda Gospo je videla le Bernardka. Gospa jo je ob prikazovanjih učila moliti (še posebej za grešnike), ji razodela tri skrivnosti (namenjene so bile samo Bernardki in jih nikoli ni razodela), naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem (tako je začel izvirati studenec), potem naj jé travo, ki raste okoli votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo, in naj poljubi zemljo za grešnike, k čemur je potem Bernardka povabila tudi vse druge zbrane ljudi ob votlini. 4. marca 1858 je Bernardka po zamaknjenju izjavila: »Ko je odšla, se mi je nasmehnila. Toda ni se poslovila.« Na prigovarjanje župnika je Bernardka 25. marca 1858 Gospo vprašala, kdo je, in ona ji je na četrto vprašanje v vsej lepoti in z gesto rok odgovorila: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«

Ob zadnjem prikazovanju 16. julija 1858 je bila pot k votlini na ukaz župana zaprta, zato je Bernardka Marijo gledala z druge strani reke. Marija je prišla po slovo. Po prikazovanju je Bernardka izjavila: »Nikdar je nisem videla tako lepe.«

Sv. Bernardka Lurška (1844-1879). FOTO: Wikipedia

V redovno življenje

Cerkvene in posvetne oblasti ter različne komisije so Bernardko zasliševale in jo preizkušale, ona pa je vselej odgovarjala enako in v miru. 3. junija 1858 je Bernardka v kapeli zavetišča sester iz Neversa prejela prvo sveto obhajilo in bila v zavetišče 16. julija 1860 tudi sprejeta z namenom, da bi imela mir pred radovednimi obiskovalci. 18. januarja 1862 je komisija sporočila: »Prepričani smo, da je prikazovanje nadnaravno in da je Gospa, ki jo je videla Bernardka, presveta Devica Marija.« Cerkev je kmalu odkupila posesti okoli votline in začela z urejanjem poti, gradnjo cerkva ter spremljajočih objektov. Romarjev je bilo vedno več in po Marijini priprošnji je Bog tam delil obilne milosti duševnih in telesnih ozdravljenj. Tako so zgradili tudi posebne prostore za bolnike in zdravniške preiskave ter za kopeli Lurškega studenca.

Videla sem jo … Kako lepa je bila … Hitim, da jo spet vidim.

Bernardka je pozneje postala redovnica in se je s težkim srcem poslovila od jame prikazovanj – od svojih nebes, kot je rekla. Potem, ko je sestram pojasnila prikazovanja v lurški votlini, so ji zapovedali, da Lurda ne sme nikdar več omenjati. Zaradi bolezni Bernardka samostanski družini ni mogla veliko pomagati, zato pa je več molila in vdano prenašala trpljenje. 16. aprila 1879 je umrla med molitvijo rožnega venca, stara komaj 35 let. Pred smrtjo je izjavila: »Videla sem jo … Kako lepa je bila … Hitim, da jo spet vidim.« Pokopana je v cerkvi sester v Neversu. Papež Pij XI. (1922–1939) jo je 8. decembra 1933 razglasil za svetnico.

Bernardka leta 1863. FOTO: Wikipedia

Zavetnica in priprošnjica

Bernardka Lurška je zavetnica Lurda, revežev, pastirjev in pastiric ter ljudi, ki jih zasmehujejo in ponižujejo zaradi njihove vere. Je tudi mogočna priprošnjica zoper telesne in vsakršne druge bolezni ter revščino.

O Bernardki Soubirous in Lurdu je bilo napisanih veliko knjig. Posebej znani sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«

Relikvija Bernadke Soubirous. Fotografija je bila posneta ob zadnjem izkopu 18. aprila 1925, svetnica je umrla 46 let pred posnetkom. Njen obraz in roke so prekriti z voskom. FOTO: Wikipedia