Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so v začetku 9. stoletja poleg kripte papežev odkrili grob z njenimi nepoškodovanimi relikvijami. 

Ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je dal papež Urban njene posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci. Relikvije so prenesli v rimsko četrt Trastevere v baziliko, ki zdaj nosi ime sv. Cecilije.

Omenjeni pasijon poroča, da se je Cecilija poročila s poganom Valerijanom, ki pa se je na njeno prošnjo tudi sam dal krstiti. Ko se je po krstu vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. 

Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopavala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt Turcij Almahij. Pri tem pa sta bila zasačena in izdana, mučena in obglavljena. 

Oblastnik je hotel Cecilijo pridobiti za odpad od krščanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je obsodil na grmado, vendar je iz plamenov prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. 

Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni. V tistem času naj bi razdelila svoje premoženje, papeža Urbana pa prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.

Kot zaščitnico glasbe so jo upodobili številni znani umetniki, med najbolj zanimivimi je Raffaellova slika iz leta 1516, ki prikazuje svetnico z raznimi glasbili ob nogah. FOTO: Wikipedija.

V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu slišala nebeško glasbo in opevala Boga. Leta 1584 je bila v Rimu ustanovljena bratovščina sv. Cecilije kot organizacija glasbenikov. 

Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. Ta datum njenega godu velja tudi danes. 

Za svojo zavetnico so si sv. Cecilijo izbrali pesniki, glasbeniki, izdelovalci orgel in drugih inštrumentov ter pevci. 

Po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe, je dobilo ime cecilijanstvo, gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stoletju. Ta je prišla v krizo, saj so organisti začeli vanjo vnašati prvine posvetne glasbe. Pri tej prenovi je na Slovenskem pomembno vlogo odigral Gregor Rihar st. (1796–1863). 

Cecilijanstvo je bilo liturgično gibanje in je veliko pripomoglo k obnovi cerkvene glasbe. Vendar pa je po letu 1848 slabo vplivalo na prebujanje slovenskega naroda, ker se je preveč zgledovalo po nemškem vzorcu.

Leta 1857 je v Ljubljani izšla prva številka revije Cäcilia, nemškega mesečnika z muzikološko vsebino, ki poleg nemških vsebuje tudi slovenske pesmi oziroma so nekatere nemške pesmi prevedene v slovenščino. Vendar je že po dveh letih revija prenehala izhajati.

Po zgledu cecilijanskih društev za nemško govoreče dežele je bilo leta 1877 ustanovljeno tudi v Ljubljani Cecilijino društvo, deset let pozneje pa še v Mariboru. Za širjenje svojih idej so ustanovili orglarsko šolo, ki je od leta 1877 do leta 1945 vzgojila 360 organistov, in list Cerkveni glasbenik, najstarejšo slovensko glasbeno revijo (prva številka je izšla leta 1878). Pri tem delu društva sta osrednjo vlogo odigrala Anton Foerster in Stanko Premrl. 

Cecilijino društvo je pomenilo osrednje gibanje v skrbi za umetniško, sodobno in slovensko cerkveno glasbo. 

Na Slovenskem je sv. Ceciliji posvečena župnijska cerkev ob kapucinskem samostanu v Celju. Tudi župnija sama nosi njeno ime. FOTO: Tatjana Splichal.

V Ljubljani v župniji Marijinega oznanjenja že od leta 1966 deluje Akademski pevski zbor sv. Cecilije.

Žensko ime Cecilija je bilo na sredini prejšnjega stoletja (okoli leta 1950) zelo priljubljeno, kasneje pa je pogostost tega imena začela upadati. Po podatkih Slovenskega statističnega urada z dne 1. januarja 2021 nosi ime Cecilija 1339, krajšo različico Cilka 141 Slovenk, z imenom Cecilija Marija pa se lahko ponaša le osem žensk. Od leta 1980 se ta imena skorajda več ne pojavljajo.