Za razliko od treh sinoptičnih evangelijev je Janezov evangelij bolj teološko naravnan, zato avtorja pravoslavni kristjani imenujejo tudi Janez Teolog. Zanimivo je, da v samem Janezovem evangeliju ime »Janez« ni nikoli omenjeno, pač pa pogosto nastopa kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«; s temi besedami naj bi Janez opisoval sebe.

Janez in njegov brat Jakob, sinova Zebedeja in Marije Salome, sta se skupaj z očetom preživljala z ribolovom na Genezareškem jezeru. Bila sta učenca Janeza Krstnika, potem pa ju je navdušil Jezus in ju sprejel med svoje učence. 

Janez in Jakob sta poleg Petra tudi edina, ki jima je Jezus ob izvolitvi za svoja učenca nadel posebno ime, namreč Sinova groma (boanerges, prim. Mr 3,16) – zaradi njunega vihravega temperamenta.

Janez skupaj s svojim bratom Jakobom in Petrom spada v tisti najožji in najzaupnejši krog Jezusovih učencev, ki so bili ob Jezusu v najpomembnejših trenutkih. Ta trojica je navzoča pri Jezusovi oživitvi Jairove hčere (Mr 5,21-43), pri Jezusovem spremenjenju na gori (Mt 17,1-13) in pri Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, tik pred Jezusovo aretacijo (Mr 14,32-42). Skupaj z Andrejem so deležni še Jezusovega govora o koncu sveta (Mr 13). 

Župnijska cerkev svetega Janeza Evangelista v Šentjoštu, zadaj stara cerkev svetega Jošta. FOTO: Tatjana Splichal

Pri zadnji večerji ima Janez privilegij sedeti na desni strani ob Jezusu, kar je bilo častno mesto v omizju, na dan križanja pa je edini od apostolov stal pod križem, medtem ko so se ostali razbežali. Takrat mu je Jezus v varstvo zaupal svojo mater Marijo. Janez je tudi tisti, ki priteče prvi h praznemu grobu (Jn 20,1-10).

Po Jezusovem vnebohodu je Janez ostal nekaj let v Jeruzalemu, potem pa je odpotoval v Efez, kjer je začel ustanavljati tamkajšnjo krščansko skupnost. Tukaj je za potrebe oznanjevanja najverjetneje napisal svoj evangelij. 

Mesto oziroma tamkajšnja krščanska skupnost je navedeno kot ena od sedmih Cerkva, katere nagovori angel v knjigi Razodetja (prim. Raz 2,1-7). Janez je oznanjal tudi drugod v Mali Aziji, nekaj časa pa je preživel v izgnanstvu na otoku Patmosu, kjer je napisal svoje Razodetje. Doživel je visoko starost in naj bi po enem izmed izročil umrl naravne smrti okoli leta 101 – kot zadnji od dvanajsterih apostolov (bil je tudi najmlajši med njimi). 

Sveti Hieronim poroča iz časa njegovega bivanja v Efezu, da je bil proti koncu življenja že zelo krhek in da ni mogel več hoditi iz svoje sobe v prvem nadstropju, da bi nagovoril ljudi, ki so se zbirali pred njegovo hišo. Zato se je dal nositi po ulicah mesta in preprosto oznanjal: »Moji otročiči, ljubite drug drugega!« 

Papija, škof v Hierapolisu, ki je bil Janezov učenec, pa poroča, da je Janez umrl mučeniške smrti in se je tako izpolnila Jezusova napoved, da bosta oba z bratom Jakobom pila iz njegovega keliha, kar pomeni, da bosta umrla nasilne smrti (prim. Mt 20,20-28).

Evangelist Janez je zavetnik teologov, pisateljev, knjigarnarjev, tiskarjev, knjigovezov, notarjev, kiparjev, slikarjev, steklarjev, graverjev, viničarjev; je tudi zavetnik prijateljstva in priprošnjik proti zastrupitvam in opeklinam, bolečinam v nogah in božjasti, proti toči in za dobro žetev. 

Na upodobitvah je njegov razpoznavni znak orel. Njegov god obhajamo v Katoliški cerkvi 27. decembra.

Evangelistu Janezu je na Slovenskem posvečenih 16 cerkva, od teh je sedem župnijskih.

Po podatkih Slovenskega statističnega urada je ime Janez na 2. mestu med moškimi imeni (in na 4. mestu med vsemi imeni), nosi ga 19.542 Slovencev (k tem pa lahko prištejemo še več kot 16.000 Ivanov in več kot 4.000 Jankov), seveda pa vsi ne godujejo na praznik Janeza Evangelista, ampak tudi na god katerega od drugih svetih Janezov.