Zapri
Iskanje

Sv. Terezija Avilska o veličini molitve očenaš

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 19. 10. 2021 / 16:00
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.10.2021 / 14:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sv. Terezija Avilska o veličini molitve očenaš

Sv. Terezija Avilska o veličini molitve očenaš
»Prizadevajte si, da si boste s svojim življenjem zaslužili veselje nad Njim, in vrzite se mu v objem!« FOTO: Pexels.
V mesecu oktobru, v katerem smo še posebej povabljeni, da se približamo našemu Bogu Očetu z molitvijo rožnega venca, je prav, da razmislimo tudi o samem tem čudovitem dejanju molitve.

Pri tem so nam lahko v pomoč številni duhovni velikani, ki so svoja razmišljanja zapisali, da bi tudi nam olajšali pogovor z Njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik. Ena od njih je sv. Terezija Avilska, mistikinja in cerkvena – torej naša – učiteljica. 

V svojem delu Pot popolnosti (Družina 1978) namenja več poglavij molitvi očenaš. Svoje besede o Bogu Očetu je zapisala sestram v enem od njenih samostanov, v bistvu pa z njimi nagovarja vse nas; tukaj podajamo le nekoliko prilagojene odlomke iz začetka njenega premišljevanja o tej molitvi.

»Oče naš, ki si v nebesih!« Gospod moj, kako se razodevaš kot Oče takega Sina, in kako se razodeva Tvoj Sin kot Sin takega Očeta! Slavljen na veke! Toda če se že razkrivaš brez pomislekov, zakaj si ne prihranjaš te velike milosti do konca molitve? 

Ob samem začetku nam napolniš roke in nam pokloniš milost, ki bi zadostovala, da ustavi um in tako zaposli voljo, da ne bi več zmogla besede. Kako prav bi bilo, če bi tu duša šla vase in se tako tem prej dvignila nad sebe, da bi ji ta sveti Sin pokazal sijaj kraja, kjer po njegovi besedi biva Oče, ki je v nebesih. 

Ko smo spoznali veličino te milosti, je ne smemo več podcenjevati in ne smemo več hlepeti na zemlji. O Božji Sin, moj Gospod, koliko nam podarjaš kar pri prvi besedi! 

Ko si se tako globoko ponižal, da si svojo prošnjo pridružil naši, in se pobratil s tako nizkimi in revnimi bitji, nam v imenu svojega Očeta daš, kar Ti je moč; tvoja nevarljiva beseda hoče, da nas Oče sprejme za svoje otroke, in obvezuješ ga, da Tvoje besede ne prelomi. Resnično, ni majhna stvar, ki mu jo nalagaš. 

Kajti če nam je oče, nas mora prenašati, pa naj ga žalimo še tako grdo; odpustiti nam mora, če se kakor zgubljeni sin vrnemo k Njemu. Mora nas potolažiti v naših bridkostih. Mora nas preživljati, kakor se spodobi Očetu, ki je boljši od vseh očetov sveta, saj je v Njem polnost vsega dobrega. In ko nam je vse to že storil, nas mora sprejeti še kot deležnike svoje slave in skupno s Teboj kot dediče svojega kraljestva …

O dobri Jezus, kako jasno si tu pokazal, da si enega bistva z Očetom, da je Tvoja volja Njegova in Njegova Tvoja! Kako razločno, moj Gospod, si nam dal umeti, kakšna je ljubezen, ki jo gojiš do nas! Slava Ti, Gospod, ki misliš samo na to, kako bi nam delil dobrote!

Imamo dobrega Očeta, ki nam ga daje Jezus; drugih ne poznajte in o drugih ne govorite! Prizadevajte si, da si boste s svojim življenjem zaslužili veselje nad Njim, in vrzite se mu v objem! Saj veste, da vas ne bo zavrnil, če boste dobri; in kdo ne bi storil vsega, da bi si ohranil takega Očeta? 

Moj Bog, koliko tolaže je v besedah »Oče naš«! 

In naj vam misli zakrožijo še bolj na široko, med takega Sina in takega Očeta sodi tudi Sveti Duh; ta naj vam razneti voljo, da mu boste ljubezen vračali, poveže pa naj tudi vas z vezmi najiskrenejše medsebojne ljubezni, če nočete tega storiti sami že z ozirom na lastno korist.


Nalaganje
Nazaj na vrh