Njegovo delo za revne, bolne, trpeče in zatirane, ki so mu bili od nekdaj kot družinski člani, je dobilo še bolj oprijemljivo obliko, ko se je preselil v Samostan svetega Lazarja v Parizu in leta 1625 ustanovil Misijonsko družbo, katere člane so po kraju, kjer so se zbirali, ljudje imenovali »lazaristi«. 

Skupaj s svojo najpomembnejšo duhovno sodelavko sv. Ludoviko de Marillac je leta 1629 ustanovil Družbo hčera krščanske ljubezni, imenovanih tudi usmiljenke, ki so prevzele predvsem skrb za bolnike. 

Poslanstvo sv. Vincencija je dalo tako obilne sadove zato, ker je prisluhnil besedam: »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim« (prim. Iz 61,1 in Lk 4,18).

Ob vsem svojem duhovniškem in dobrodelnem delu je sv. Vincencij vodil obsežno korespondenco z lazaristi, usmiljenkami in številnimi drugimi ljudmi. Iz ohranjenih pisem povzemamo nekaj njegovih misli o pravi krščanski ljubezni do Boga in do bližnjega.

»Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežno čutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.«

»Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali! V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar Božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?«

Cerkev Srca Jezusovega, Ljubljana Tabor. FOTO: Ivo Žajdela.

»Če se ne ljubimo med seboj, kako moremo pričakovati, da bomo ponesli nadnaravno ljubezen po vsej zemlji? Nihče ne more dati, česar nima. Bodite kakor sončni žarek, ki sije na blato, a nič ne izgubi na svoji lepoti. Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede. Poučevati z besedami je sicer dobro, toda zgled ima nad srcem drugačno moč. Bog zahteva najprej srce, zatem pa se morajo delo in roke, kolikor mogoče, ujemati s srcem.«

»Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan! A ko pomagamo ubogim, se zavedajmo tudi tega, da tega ne počnemo iz usmiljenja, ampak iz pravičnosti.«

In še ena misel sv. Vincencija, primerna posebej za današnji čas, ko mnogi menijo, da bo znanost rešila vse naše probleme. Znanost da, ampak ne brez kreposti: »Letamo za znanostjo, kakor bi zares vsa naša sreča bila od nje odvisna. Gorje nam sicer, če je ne bi imeli. Treba se je učiti, a trezno. Najprej se je treba zavzeti za kreposti.«

Sv. Vincencij Pavelski je kot njihov duhovni oče najprej zavetnik lazaristov in usmiljenk, pa tudi zavetnik krščanskih dobrodelnih ustanov, bolnišnic, sirot in jetnikov. Njegov god obhajamo 27. septembra, na dan, ko je leta 1660 zjutraj nastopilo zanj večno jutro.

Lazaristi in usmiljenke v Sloveniji

Lazaristi so prišli v Slovenijo na pobudo škofa Slomška leta 1852 k Sv. Jožefu nad Celjem, pozneje še v Ljubljano (na Taboru so zgradili cerkev Srca Jezusovega) in na Mirenski Grad; danes je v Sloveniji skupaj z omenjenimi tremi osem njihovih hiš, delujejo pa tudi v tujini, zlasti v misijonih. 

Usmiljenke pa so prišle v Slovenijo že leta 1843 v Maribor in se od tam naselile tudi drugod. Bile so izjemno cenjene v bolnišnicah vse do konca 2. svetovne vojne, ko jih je komunistična oblast iz njih izgnala, so jih pa z odprtimi rokami sprejele bolnišnice v Srbiji. A vendarle pa so tudi usmiljenke so v Sloveniji danes spet navzoče in sicer v devetih skupnostih, njihov sedež pa je v Šentjakobu ob Savi.

Po podatkih Statističnega urada RS z dne 1. januarja 2021 nosi ime Vincencij 246 Slovencev, še več jih je z imenoma Vincenc (1045) in Vinko (2687); med Slovenkami nosi ime Vincencija 65, ime Vinka pa 169 žensk.