Sv. Lucija se je rodila okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, kjer je leta 304 tudi umrla. V Sirakuzah je živela v času cesarja Dioklecijana. Legenda pravi, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama z devištvom združila še mučeništvo.

Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, je želela hčer omožiti s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan: pričakovala je, da bo Lucija bodočega moža pridobila za Kristusa. Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji.

Sv. Lucija je pred smrtjo napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov in napoved se je uresničila: po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je krščanstvo postalo državna vera.

Ko pa je snubec za vse to izvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil: dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva.

Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Napoved se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je krščanstvo postalo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.

Lorenzo Lotto: Lucija pred sodnikom. FOTO: Wikipedia

Sv. Luciji je v Sloveniji posvečenih dvanajst cerkva.

Devica v dolgi beli obleki

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. V Sloveniji ji je posvečenih dvanajst cerkva, med njimi sta cerkev v Skaručni pri Ljubljani in župnijska cerkev v Mostu na Soči. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, angel pa ji je prinesel nove, še lepše.

K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Sv. Lucija je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; priprošnjica proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.

Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki, njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo. Pri nas je največkrat upodobljena s pladnjem v roki, na katerem so oči.

God sv. Lucije je po ljudskem izročilu še zadnji poseben dan v adventu, ko lahko posejemo božično žito. FOTO: arhiv Družine

Na sveto Lucijo posejemo božično žito

God sv. Lucije je po ljudskem izročilu še zadnji poseben dan v adventu, ko lahko posejemo božično žito. Naši predniki so božično žito sejali na god sv. Barbare (4. decembra), na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra) ali na god sv. Lucije (13. decembra). Ta lepi običaj nosi simbolno sporočilo: tudi v mrazu in temi požene zelena pšenica - naš vsakdanji kruh.

Če setev pšeničke ponovimo, bo v jaslicah ali na mizi vse do svečnice.

Pšenična semena na gosto posejemo v cvetlični lonček, dovolj je že podstavek. Če jo posejemo v steklen kozarec, bomo presenečeno opazovali bogat splet šopastih korenin in koreninic. Semena pšenice, ki jih prekrijemo z zemljo in nekoliko potlačimo, vzniknejo v nekaj dneh na sobni temperaturi okoli 20 stopinj, kar pa je prekmalu, če sejemo na dneve, ko so božično žito sejali naši predniki: torej na god sv. Barbare, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja ali na god sv. Lucije – prostori so bili nekdaj gotovo nekoliko manj ogrevani.

V stanovanju, kjer ni hladnega prostora, umaknemo lonček na okensko polico. Po 15. decembru, ko lonček postavimo na toplo, pšenička vidno raste. Če jo bomo negovali, občasno zalivali, vendar ne preveč, da ne splesni, prikrajšali enkrat do dvakrat s škarjami do višine okoli šest centimetrov, se bo obrasla in listi bodo znova mladi. Če setev pšeničke ponovimo, bo v jaslicah ali na mizi vse do svečnice.