Priznana slovenska glasbenica Severa Gjurin, ki se na odre in v javnost vrača po dobrem letu premora, je ženska iskrenega veselja in pristne globine. Z izvedbo Svete noči bo letos nastopila v veličastnih živih jaslicah v Postojnski jami. Pogovarjali sva se o njenem doživetju božičnih praznikov, moči glasbe in bližajočem se nastopu, ki nosi poseben pomen.

Družinski prazniki

Severa Gjurin se je iz javnosti umaknila malo, preden se je lani decembra njeni družini pridružil prvi otrok. »Nisem nastopala in se pojavljala v medijih, da sem vse leto ostala osredotočena na dom, na naše družinsko okolje. Biti pevka je krasno, a tudi stresno in nisem želela, da bi se v to leto vrival odrski adrenalin.« 

Vprašam jo, ali glasbo zdaj doživlja drugače. »Že v nosečnosti sem jo,« odgovarja. »Ta tihost, ki jo je mogoče ustvariti z glasom – lahko si še veliko bolj močan takrat, ko si zelo tih. Tu sem pridobila, ne morem pa tega kar tako peljati na oder, saj potrebujem poseben dan, okolje, vzdušje, da se v glasbi izgubim in celo sebi umaknem. Poje tudi duh, ne le telo.«

Otroku poje uspavanke, tudi svoje. »Več se poslužujem vibrata, bolj čutim prsni koš. Dojenčka imam na sebi, stiska se na moj prsni koš, jaz k njemu in vse vibrira.« 

A glasba v Severini družini nima vloge le v uspavankah: »Oba s partnerjem Borisom (op. Bezićem) otroka veliko miriva s pesmijo, a hkrati animirava, rada imava, da je 'cirkus', pojeva in si izmišljujeva igrive pesmi …«

Ker je rodila decembra, so božični prazniki zanjo dobili nov pomen. »Vedno je bil decembrski čas zame nekaj zelo prijetnega, od lani naprej pa veliko bolj osebnega. Družina, zavetje – to ima zame zdaj drugačen pomen.«

S Sveto nočjo bo nastopila v Postojnski jami, kar bo po premoru njen prvi nastop. »Velik privilegij je, da mi je to dano – nastop v tej jami, ki je že sama po sebi čudovita, da lahko pod zemljo pojem ljudem. Če bi me pred letom dni vprašala, kje bi rada pela, se ne bi spomnila česa tako fantastičnega.« 

Letos ima po vsem svetu izvajana in ena največkrat prevedenih pesmi 150. obletnico prve izvedbe v slovenščini; avtor prevoda Svete noči je Jakob Aljaž, ki jo je na božični večer leta 1871 kantavtorsko sam na kitaro odigral in odpel v cerkvi v Tržiču, saj so njegovemu zboru onemogočali vaje. »Že ta upor po mojem dokazuje, kakšna je moč glasbe.«

Severa na vajah v obleki angela. FOTO: Osebni arhiv

Posebno duetno Sveto noč, ki jo lahko slišite v radijskem etru, sta letos ustvarila skupaj z bratom Galom Gjurinom. Sodelujeta od mladih nog in letos na daljavo, saj brat zadnja leta ustvarja tudi v Kanadi. Oba sta navdušena nad meditativno mirnostjo in obenem veseljem, ki to pesem preveva, v svojo verzijo pa sta vnesla tudi poseben dramatičen duh. 

»Toliko občutka nosi ta pesem, povzdiguje čudež, ki je življenje, povzdiguje veselje. In pri krščanski misli mi je ravno to zelo drago in blizu, sporočilo veselja ­– joyful, joyful! Zato je božič veselje in odprtost, kar se kaže tudi v dobrodelnosti, slavljenju, petju. V Postojnski jami nastopam v vlogi angela, ki oznanja Jezusovo rojstvo, in angeli 'radostno pojo', kot je prepesnil Jakob Aljaž.«

Dobro lahko premakne ves svet

Za konec želi poudariti, da so jaslice in božič tudi kulturna stvar. »Tu smo na rimskokatoliškem območju in to je poleg religioznega ogromen del našega kulturnega življenja.« 

Nastop ji zato pomeni tudi »začutiti lepe misli krščanstva. Dandanes je institucija na udaru, kar je v določenih segmentih tudi konstruktivno in naj prinese napredek, a hiše in sistemi so nekaj drugega kot duh ali misel.« 

Želela bi si, da smo bolj sproščeni v svojem prostoru – tudi tisti, ki se imajo za neverne in jim kaj v Cerkvi ni prav.

»Da bi se v njih tisto lepo in dobro bolj izpostavilo. Nekateri Slovenci smo včasih malo zaplankani – veliko je misli, da moraš biti veren ali krščen, da si dober. To se mi zdi napaka. Je pa napaka tudi trditi, da je vera 'opij'. Moj pogled je, da je v krščanskih mislih osnova človekovo dobro, tisto nekaj, kar tli v vsakem človeku, kar je moč kultivirati, da raste in lahko premakne cel svet.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (51/2021).