Zapri
Iskanje

Sveti Ciprijan – klicar k stanovitnosti

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 16. 09. 2021 / 10:12
Oznake: Duhovnost, Svetniki, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 16.09.2021 / 10:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sveti Ciprijan – klicar k stanovitnosti

Sveti Ciprijan – klicar k stanovitnosti
God sv. Ciprijana obhajamo 16. septembra. FOTO: Wikipedija.
Škof in mučenec sv. Ciprijan (okoli 200–258) je bil spreobrnjenec iz poganstva.

Za škofa v svojem rojstnem mestu Kartagini v današnji Tuniziji je bil imenovan leta 249, istega leta, ko je vladavino rimskega cesarstva prevzel Decij in jo zaznamoval s hudimi preganjanji kristjanov, katerih žrtev je postal tudi Ciprijan. 

Kot škof je zelo spodbujal k stanovitnosti, grajal pa je tiste, ki so zaradi preganjanj odpadli od Cerkve, kar so mu sodobniki očitali kot preveliko strogost. 

Sv. Ciprijan goduje 16. septembra, skupaj s papežem Kornelijem, s katerim ga je vezala prijateljska naklonjenost in s katerim si je tudi dopisoval.

Sv. Ciprijan je zavetnik Severne Afrike in priprošnjik proti kugi, ker je v letih 252–254, ko je tam razsajala ta bolezen, organiziral strežbo in nego kužnih bolnikov.

Ohranjenih je več Ciprijanovih spisov in nad osemdeset pisem. V enem od svojih pisem, ki ga je napisal duhovnikom in diakonom, poudarja pomen in moč molitve, ki se je moramo še posebej okleniti, kadar nas v življenju doletijo take ali drugačne nadloge:

Goreče molimo in neprenehoma proseč zdihujmo! Zakaj vedite, bratje, da se je že to nekdaj v prikazni očitalo, da smo v prošnjah zaspani in da nismo čuječi v molitvi. Bog tepe, kogar ljubi, ko pa tepe, tepe zato, da bi poboljšal, poboljšal zato, da bi ohranil. Otresimo torej in pretrgajmo vezi spanja ter goreče in čuječe molimo, kakor veleva apostol Pavel, rekoč: »V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej« (Kol 4,2). Tudi so apostoli podnevi in ponoči neprenehoma molili in Gospod sam, učitelj postave in z zgledom naša pot, je pogosto in čuječe molil, kakor beremo v evangeliju: »Šel je na goro molit in noč prečul v molitvi k Bogu« (Lk 6,12). In seveda, kar je molil, je molil za nas, ker sam ni bil grešnik, marveč je naše grehe nosil. Prosil pa je za nas tako, da na drugem mestu beremo: »Gospod pa je rekel Petru: "Glej satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera."« (Lk 22,31.32). Če on za naše grehe trpi in čuje in moli, koliko bolj moramo mi goreče prositi in moliti, najprej Gospoda samega prositi, potem pa po njem Bogu Očetu zadoščevati! Imamo zagovornika in priprošnjika za svoje grehe, Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Boga (prim. 1 Jn 2,1), če se le kesamo, da smo prej grešili, spoznamo in priznamo grehe, s katerimi zdaj Gospoda žalimo, in obljubimo, da bomo v prihodnje hodili po njegovih potih in spoštovali njegove zapovedi. Oče nas tepe in varuje, ako smo stanovitni v veri, četudi pridejo nad nas stiske in tesnobe, in ako se Kristusa trdno oklepamo, kakor je pisano: »Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Nadloga ali stiska ali preganjanje ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35). Nič tega ne more ločiti vernikov, nič ne more odtegniti njih, ki so tesno zvezani z njegovim telesom in njegovo krvjo. To preganjanje preskuša in preiskuje naša srca. Gospod nas je hotel natančno preiskati in preskusiti, kakor je svoje zmeraj preskušal, vendar v preskušnjah njegovi verniki nikoli niso bili brez njegove pomoči.


Nalaganje
Nazaj na vrh