Prejšnjo sredo sem govoril o nauku apostola Pavla, da je Sveti Duh veliki učitelj molitve, ki nas vabi, naj se obračamo k Bogu s prisrčnimi izrazi, značilnimi za sinove, in ga kličemo: »Aba, Oče!« Tako je storil tudi Jezus; niti v najbolj težkem trenutku svojega zemeljskega življenja ni izgubil zaupanja v svojega Očeta in ga je vedno klical z zaupnostjo ljubljenega Sina. Na vrtu Getsemani, ko ga je prevzela smrtna stiska, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mk 14,36).

Cerkev je od vsega začetka sprejela to molitev predvsem v molitvi Oče naš, kjer vsakodnevno ponavljamo: »Oče … zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji« (Mt 6,9–10). Sv. Pavel jo v pismih omenja dvakrat. Galačanom piše: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'« (Gal 4,6). V osrednjem delu speva Svetemu Duhu v osmem poglavju Pisma Rimljanom sv. Pavel pravi: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« (Rim 8,15). Krščanstvo ni religija strahu, temveč religija zaupanja in ljubezni do Očeta, ki nas ljubi. Ti dve pomembni trditvi nam govorita o delovanju Svetega Duha, ki je dar vstalega Kristusa in iz nas naredi sinove v Kristusu, edinorojenem Sinu, ki nas postavi v sinovski odnos z Bogom. To je odnos globokega, otroškega zaupanja; ta sinovski odnos je podoben Jezusovemu, čeprav je po svojem izvoru in moči drugačen. Jezus je namreč večni Božji Sin, ki je postal človek. Mi pa lahko postanemo Božji otroci v Kristusu postopoma, po veri in zakramentih krsta in birme, ki nas pridružita velikonočni Kristusovi skrivnosti. Sveti Duh je dragocen in nepogrešljiv dar, po katerem postanemo Božji otroci; je dar, ki uresničuje posinovljenje, h kateremu so poklicani vsi ljudje. Kajti, kot piše v Pismu Efežanom: »Bog nas je izvolil v Kristusu pred stvarjenjem sveta, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,4).

Morda današnji človek ne dojema vse lepote, veličine in tolažbe, ki jih vsebuje beseda ''oče'', s katero se v molitvi obračamo k Bogu, kajti očetovski lik danes ni dovolj navzoč in ni dovolj pozitivno ovrednoten v vsakodnevnem življenju. Odsotnost očeta v življenju otroka je velik problem našega časa, saj zaradi tega težko razumemo, kaj resnično pomeni, da je Bog za nas Oče. Kaj v resnici pomeni biti oče in kakšna je resnična narava nebeškega Očeta, lahko vidimo v sinovskem odnosu in ljubezni Kristusa do Boga Očeta. Kritiki vere so temu nasprotovali, češ da nas govorjenje o Bogu kot Očetu spodbuja k preslikavanju podobe naših očetov v nebeškega. Res je ravno nasprotno: v svojem evangeliju nam Kristus razodeva podobo pravega očeta in nam pomaga, da se naučimo resničnega očetovstva. Spomnimo se Jezusovega govora na gori, kjer pravi: »Ljubite svoje sovražnike, molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,44–45). Resnično naravo Boga Očeta lahko vidimo v sinovskem odnosu in ljubezni Kristusa, katere vrhunec je njegovo darovanje na križu. Oče je ljubezen in mi v sinovski molitvi vstopamo v ta krog Božje ljubezni, ki očiščuje naše želje in drže, zaznamovane z zaprtostjo, samozadostnostjo in sebičnostjo, kar je značilno za »starega človeka«.
Lahko bi rekli, da sta v bistvu Boga kot Očeta zaobjeti dve razsežnosti. Bog je predvsem naš oče, ker je naš stvarnik. Vsak med nami, vsak moški in ženska, je Božji čudež; Bog ga je želel in ga osebno pozna. Ko Prva Mojzesova knjiga pravi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (1 Mz 1,27), izraža prav to resnico: Bog je naš oče, zanj nismo brezimna in neosebna bitja, ampak imamo ime. Vedno ko naletim nanj, se me globoko dotakne odlomek v psalmu, ki pravi: »Tvoje roke so me oblikovale« (Ps 119,73). Vsak izmed nas lahko s temi lepimi besedami izrazi osebni odnos z Bogom: »Tvoje roke so me oblikovale. Ti si si me zamislil, hotel in ustvaril.« A vse to še ne zadostuje. Kristusov duh nas poleg stvarjenja odpira še za eno razsežnost Božjega očetovstva, kajti Jezus je Sin v polnem pomenu, je enega bistva z Očetom, kot izpovedujemo v veri. S tem, da je postal človek kot mi, z utelešenjem, smrtjo in vstajenjem, nas je Jezus zaobjel v svojo človeškost in v lastno bistvo Sina; sedaj smo tudi mi lahko deležni njegove posebne pripadnosti Bogu. Naše sinovstvo seveda nima Jezusove polnosti: naša naloga je, da se ji skozi svoje krščansko življenje približujemo vedno bolj, da rastemo v hoji za Kristusom, da v občestvu z njim vedno globlje vstopamo v odnos ljubezni z Bogom Očetom, ki podpira naše življenje. To je tudi temeljna resničnost, ki se razpre, ko se odzovemo Svetemu Duhu; on nam pomaga, da se na Boga obrnemo govoreč »Aba, Oče!« Nismo več Božji otroci samo zato, ker nas je ustvaril. Po Jezusu smo postali posinovljeni, resnično združeni z Bogom na nov način, v novi razsežnosti.

Vrnimo se sedaj k dvema pismoma sv. Pavla, v katerih premišljujemo o delovanju Svetega Duha v naši molitvi. V njih zasledimo odlomka, ki se med seboj dopolnjujeta z različnimi pomenskimi odtenki. V Pismu Galačanom apostol pravi, da je Sveti Duh tisti, ki v nas vpije »Aba, Oče!«; v Pismu Rimljanom pa pravi, da smo mi tisti, ki vpijemo: »Aba, Oče!« Sv. Pavel nam hoče s tem pojasniti, da krščanska molitev ni samo naše dejanje, ampak je izraz vzajemnega odnosa, v katerem Bog deluje prvi: Sveti Duh je namreč tisti, ki vpije v nas, in mi lahko vpijemo zato, ker nas spodbudi Sveti Duh. Mi ne bi mogli moliti, če v globini našega srca ne bi bila vpisana želja po Bogu, da smo Božji otroci. Homo sapiens že od samega začetka išče Boga, skuša govoriti z Bogom, ker se je Bog zapisal v naša srca. Prva pobuda vedno prihaja od Boga. S krstom Bog deluje v nas, Sveti Duh deluje v nas. On nas spodbuja molitvi, da bi zares lahko govorili z Bogom in mu izrekli: »Aba!« Njegova navzočnost odpira našo molitev in naše življenje obzorjem Sv. Trojice in Cerkve.

Drugič, molitev Kristusovega duha v nas in naša molitev v njem nista le individualno dejanje, ampak dejanje celotne Cerkve. V molitvi se naše srce odpre, da vstopimo ne samo v občestvo z Bogom, ampak tudi z vsemi Božjimi otroki, s katerimi smo eno. Ko se obrnemo na našega Očeta v svojem notranjem bivališču, v tišini in zbranosti, nismo nikoli sami. Kdor se pogovarja z Bogom, ni nikoli sam. Smo sredi velike molitve Cerkve, smo del velike simfonije, ki jo krščanska skupnost, razkropljena po vseh koncih sveta in v vsakem času, dviga k Bogu. Glasbeniki in glasbila so seveda različni, kar kaže na njeno bogastvo, toda melodija je edinstvena in skladna. Vsakič, ko kličemo »Aba, Oče!«, je tukaj Cerkev, vsa skupnost ljudi v molitvi, ki podpira našo molitev, in naša molitev je molitev Cerkve. To se izraža tudi v bogastvu karizem, služb in nalog, ki jih opravljamo v skupnosti. Sv. Pavel piše kristjanom v Korintu: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4–6). Molitev, ki jo vodi Sveti Duh, ki v nas s Kristusom in v Kristusu vpije »Aba, Oče!«, nas včlenja v velik in enkraten mozaik Božje družine, v katerem ima vsak pomembno mesto in vlogo v globoki edinosti z vsemi.

Molitve »Aba, Oče!« se nazadnje učimo tudi z Marijo, materjo Božjega Sina. Izpolnitev polnosti časa, o kateri piše sv. Pavel v Pismu Galačanom (prim. Gal 4,4), se namreč zgodi v trenutku Marijinega »da«, njene popolne privolitve v božjo voljo: »Glej, Gospodova služabnica sem« (Lk 1,38).

Naučimo se v svoji molitvi doživljati lepoto, da smo Božji prijatelji, še več, Božji otroci, ter da ga lahko kličemo s pristnostjo in zaupanjem, ki ju čuti vsak otrok do ljubečih staršev. Odprimo svojo molitev delovanju Svetega Duha, da bo v nas zaklical Bogu: »Aba, Oče!« Naj naša molitev nenehno spreminja in preobraža naše razmišljanje in naše delovanje, da bi vedno bolj postalo podobno edinorojenemu Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu.


Prevod: Igor Vojinovič