Cerkev pa ni prezrla njegovih darov in papež Pelagij II. mu je zaupal pomembne naloge; po njegovi smrti je bil Gregor leta 590 kot prvi menih izvoljen na Petrov sedež. Močno si je prizadeval, da misijonarji ljudi ne bi samo uradno pokristjanjevali, predvsem pa ne na silo, temveč blago, da bi se ti počutili v Cerkvi kot doma. V tem prizadevanju je izvedel številne socialne, pastoralne in bogoslužne reforme. S posebno skrbjo se je zavzemal za uboge in trpeče (večkrat ga upodabljajo, kako za mizo obeduje skupaj z reveži). Zase je menil, da je le »servus servorum Dei – služabnik Božjih služabnikov«. Ta naziv so si nadeli tudi vsi njegovi nasledniki. 

Zaradi izjemnih sposobnosti sporazumevanja se je papeža Gregorja Velikega prijelo tudi ime »doktor dialoga«.

S svojim globokim teološkim in splošnim znanjem, ki se nam je ohranilo v njegovih številnih spisih (med drugim je ohranjenih več kot tisoč njegovih pridig in več kot osemsto njegovih pisem) je močno vlival na srednjeveško teologijo, pa tudi nam ima povedati marsikaj spodbudnega in svarilnega. Zaradi vseh svojih zaslug mu je Cerkev prisodila naziv Veliki in je eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov (poleg sv. Ambroža, sv. Avguština in sv. Hieronima). Zaradi njegovih sposobnosti sporazumevanja se ga je prijelo tudi ime »doktor dialoga«.

Morda nam je danes še najbolj poznan po svoji reformi cerkvenega petja, saj se po njem imenuje srednjeveško liturgično enoglasno petje gregorijanski koral. 

Miniatura Gregorja Velikega med pisanjem (v izvodu njegovih Dialogov iz 12. stoletja). FOTO: British Library/Wikipedia

Pastoralno vodilo

Med njegovimi deli ima posebno vrednost Pastoralno vodilo, sicer namenjeno tistim, ki opravljajo pastoralno delo, ker pa smo danes vsi poklicani k oznanjevanju evangelija, nagovarja nas vse. V njem je pokazal ne le svojih pastoralnih sposobnosti, ampak tudi odlično poznavanje človekove duševnosti. 

Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči, kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake, ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči ...

V prvem delu Vodila spregovori med drugim o tem, kakšni naj oznanjevalci ne bi bili. Pri tem se naslanja na besedilo iz Tretje Mojzesove knjige, kjer je zapisano, kdo ne more biti duhovnik (3 Mz 21,16-23). Tam omenjene telesne omejitve glede primernosti za duhovništvo je duhovito obrnil na notranjo podobo oznanjevalcev. Med drugim tam beremo, da oznanjevalec ne sme biti slep, hrom, grbav, krmežljav … Papež Gregor pa spregovori o duhovni slepoti, hromosti, grbavosti, krmežljavosti …:

»Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči, kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake, ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči. Hrom je, kdor sicer vidi, kam naj gre, toda zaradi duhovne slabosti se ne more popolnoma držati življenjske poti, ki jo vidi; ker se opoteča navada ne povzpne do stanovitne kreposti, njegova dejanja ne dohajajo želja. Grbav je, kogar peza zemeljskih skrbi pritiska k tlom, da se nikoli ne ozre kvišku, marveč obrača svoj pogled samo na zemljo, po kateri hodimo. Ako kdaj sliši o dobrotah nebeške domovine, ne obrne nanje oči svojega srca, ker ga slaba navada teži kakor breme; zakaj kogar venomer upogiba zemeljska skrb, ne more vzravnati svojih misli. Krmežljav pa je, kdor je sicer bistrega uma za spoznavanje resnice, vendar mu dela mesa zatemnjujejo um. V krmežljavih očeh so zenice sicer zdrave, toda veke so bolne in otekle; ker so od vlage pogosto vnete, trpi tudi bistrost zenice. So ljudje, ki jim meseno življenje kvari nravni čut; njih um bi mogel jasno spoznati, kaj je prav, toda grešna navada ga zatemnjuje. Krmežljav je torej tisti, ki ima od narave bister nravni čut, pa mu ga slabo življenje kvari.«

Oltar sv. Gregorja v vatikanski baziliki sv. Petra, kjer hranijo posmrtno telo papeža Gregorja. FOTO: ho visto nina volare/Wikipedia

Češčenje sv. Gregorja na Slovenskem

Pri nas so sv. Gregorju posvečene tri podružnične cerkve: v Dobravici (župnija Ig), v Žvaruljah (župnija Kolovrat) in v Kobdilju (pokopališka, župnija Štanjel). Z njegovim imenom pa se ponaša ne samo župnijska cerkev, ampak tudi ves kraj Sveti Gregor, ki je središče planote Slemena v občini Ribnica na Dolenjskem.

V Arhivu Republike Slovenije med drugim hranijo fragment prepisa Pastoralnega vodila Gregorja Velikega iz druge četrtine 9. stoletja, ki velja za najstarejši dokument v slovenskih arhivih.

Papež sv. Gregor I. Veliki je zavetnik učiteljev, študentov, glasbenikov in cerkvenih pevcev ter priprošnjik proti kugi.

God sv. Gregorja smo pred prenovo bogoslužnega koledarja obhajali 12. marca.

Gregorijanske maše

God sv. Gregorja smo pred prenovo bogoslužnega koledarja obhajali 12. marca, na dan, ki ga še vedno imenujemo gregorjevo, »ko se ptički ženijo«, in ga zaznamujejo različni ljudski običaji, tako da je med ljudmi sv. Gregor ostal znanilec pomladi. Običaj spuščanja »gregorčkov« po vodi se danes spet obuja zlasti na Gorenjskem (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki). 

Gregorijanske maše za pokojnika imajo svoj začetek v samostanu v Rimu. Tamkajšnji menih Just je umrl in zapustil tri zlate kovance. Sv. Gregor je določil, naj se zanj trideset dni vsak dan daruje sveta maša. Po darovani trideseti maši se je pokojnik prikazal svojemu bratu in mu sporočil, da je rešen iz vic.