Pred devetimi meseci smo se preselili v našo novo hišo, ki ji seveda, kot se spodobi, manjka še cel kup stvari (od katerih se obiskovalcev najbolj dotikajo manjkajoča vrata v kopalnico). Pa vendar, ko sva pred nekaj dnevi vstopila vanjo po dvotedenskem oddihu na morju, sva ostala brez besed. V srcu pa sva mislila enako: »Uau, to je naš dom!«

Njena pot se je začela že leta prej, ko sva zbrala pogum in sklenila, da si želiva hišo. Kot študentki se mi je sprva to zdela bizarna zamisel – kako bi midva prišla do hiše? Mož nikoli ni skoparil z optimizmom, meni pa se ideja preprosto ni zdela realna … Dokler nisem na poletnem forumu v Altoettingu duhovnika pri spovedi vprašala, ali je narobe, če si želim hišo, če si želim veliko hišo. Odvrnil je: »Ne furat pohlevne krščanske skromnosti!« in me spodbudil, da napiševa pismo svetemu Jožefu in v njem konkretno zapiševa svoje želje. In sva ga. Kmalu po tem sva slišala mnogo pričevanj, kako se je izkazal kot res zanesljiv priprošnjik. Z...