Sveti oče je minuli petek v dvorani Pavla VI. v Vatikanu poslušal koncert, ki mu ga je podaril madžarski predsednik Pál Schmitt, poročajo pri Radiu Vatikan. Predsednik Schmitt je večer glasbenih užitkov svetemu očetu priredil v času, ko Madžarska predseduje Svetu Evropske zveze, obenem pa v letu, ko obhajamo dvestoletnico rojstva skladatelja Ferenca Liszta, ‘resnično evropskega umetnika’, kot ga je imenoval Benedikt XVI.

Pred koncertom se je sveti oče z madžarskim predsednikom in njegovo soprogo srečal tudi na zasebni avdienci. Po koncu pa se je v kratkem nagovoru zahvalil za ta dar in zbranim spregovoril o štirih Lisztovih skladbah, ki sta jih izvedla madžarski narodni filharmonični orkester in narodni pevski zbor.

»Liszt, eden največjih pianistov vseh časov, je bil genialen skladatelj ne le za glasbena dela za klavir, ampak tudi za simfonično in sakralno glasbo, kot smo lahko slišali.« V teh skladbah pozornost vzbujajo vsi instrumenti v orkestru: razločno se lahko sliši posebne glasove godal, pihal, trobil in tolkal. »To so zelo značilni in med seboj različni zvoki.« Pa vendar izražajo eno samo harmonično glasbeno zamisel. »In zato so nam podarili lepoto in veselje poslušanja, v nas so izzvali prostran razpon čustev: od veselja in radosti koračnice (Koračnica za praznovanje ob obletnici Goethejevega rojstva), do zamišljenosti drugega dela s ponavljajočo se in koprnečo melodijo (Dolina Obermann) in vse do molitvene naravnanosti, h kateri nas je povabila žalostna Ave Maria (Ave Maria-Rimski zvonovi).«

Posebej pa je sveti oče izpostavil skladbo Psalm 13. Nastala je v času, ko je Ferenc Liszt živel v Rimu in ko je že globoko živel svojo vero. Psalm 13 priča prav o globini te vere. »Je psalm, v katerem se molilec znajde v težavah, sovražnik ga obdaja, oblega in Bog se zdi odsoten, zdi se, da ga je pozabil.« V tem položaju zapuščenosti molitev postane tesnobna. »Doklej, Gospod?« Tako se sprašuje psalmist in tako vztrajno ponavljajo tenor in zbor. To je krik človeka in človeštva, ki čuti težo zla v svetu. »Toda Bog ne zapusti. To vesta psalmist in tudi Liszt, ki je človek vere. Iz tesnobe se rodi molitev, ki je polna zaupanja in se izlije v veselje.« Na tem mestu se glasba spremeni, dvigne se hvalnica »popolne izročitve Bogu, ki nikoli ne prevara, nikoli ne pozabi in nas nikoli ne pusti samih.« Benedikt XVI. je na koncu še izrazil prepričanje, da je veliki madžarski skladatelj, kot je nekoč dejal tudi sam, to skladbo »najprej izmolil in nato skomponiral.«