Danes v katoliški Cerkvi obhajamo praznik Gospodovega razglašenja ali epifanijo, ki označuje razodetje Božjega delovanja človeku. Evangelist Janez pojasnjuje, da je celotno Jezusovo življenje na zemlji epifanija Božje ljubezni. Ko so v začetku 4. stoletja poleg praznika 25. decembra tudi na zahodu uvedli praznik 6. januarja, so z besedo »epifanija« začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Mt 2,1–18).

Modri so že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike »poganskega sveta«, ki jih je čudežno vodenje zvezde pritegnilo h Kristusu. Počastili so ga in ga na ta način priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki. Zato bogoslužje na ta praznik slavi predvsem Kristusovo kraljestvo: »Glejte, prišel je vladar, Gospod; v njegovi roki je kraljestvo in oblast in vladarstvo«, kot lahko slišimo v vstopnem mašnem spevu.

Po starih župnijskih cerkvah in mnogih podružnicah so v času gotike, pa tudi pozneje, že izdelovali freske s prizori poklona modrih Detetu Jezusu. Po hišah so včasih imeli slike z istim motivom in pripisom molitve hišnega blagoslova. Tako se je praznik razvil v tretji sveti večer (po božičnem večeru in silvestrovem), ko se družina zbere in s kajenjem ter z blagoslavljanjem prostorov prosi za poseben Božji blagoslov. Po kajenju in molitvi se na podboje vrat zapiše začetne črke treh svetnikov, povezane s križci (G+M+B+letnica), v nekaterih krajih pa zapisovanje prepustijo kolednikom, ki te dni hodijo po domovih in oznanjajo praznik Jezusovega rojstva.

Vir: www.katoliska-cerkev.si / M. M. Š.
Foto: arhiv Družine / Tatjana Splichal