God blaženega Lojzeta Grozdeta, ki smo ga letos praznovali na minulo nedeljo Svete Trojice, nas opominja, kako počasi slovenski narod napreduje v prepoznavanju svetniških zgledov v našem narodu, v odkrivanju njihovih življenjskih zgodb, v izvajanju cerkvenih postopkov in v vključevanju teh zgledov v življenje krajevne Cerkve.

Verniki sami si moramo skupaj, kot občestvo, želeti in se potruditi, da bi »dobili čisto svoje« svetnike. Zato smo v naslovu uporabili stavek dr. Franceta M. Dolinarja, direktorja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, ki ga je zapisal v spremni besedi v svoji monografiji Vi ste luč sveta. Prava enciklopedija svetniških življenjepisov s podnaslovom Sveti na Slovenskem je lani izšla pri založbi Družina.


Portreti štirih svetniških kandidatov v ljubljanski stolnici (od leve zgoraj): škof Friderik I. Baraga, škof Frančišek Gnidovec, misijonar Andrej Majcen ter škof Anton Vovk. V spodnjem desnem kotu je kip sv. Maksima Emonskega iz 4. stoletja. Foto: Tatjana Splichal

Ob obisku slovenskih škofov na grobovih apostolov v Rimu (ad limina apostolorum) letos marca se je izkazalo, kako zelo velja ta trditev; novomeški škof Andrej Glavan je po srečanju z vodilnimi na Kongregaciji za svetnike namreč izjavil, da so jih »kar nekoliko okarali, češ da premalo delamo, da se ne trudimo dovolj za svetnike. Zelo so poudarili: če ne bomo sami poskrbeli, peljali postopkov naprej, tudi molili za čudeže, pač novih svetnikov ne bo. Na tem področju bomo torej morali nekaj spremeniti.«

Spoznavati, moliti, pričevati

Spremembe niso izključno na ramenih škofov, njihova naloga je predvsem pospeševanje procesov na škofijski ravni. Tudi skupne molitve za beatifikacijo ali kanonizacijo niso čudežna rešitev. Svetniki so odraz svojega časa in sveta, v katerem živijo, zato so lahko izvrstni sopotniki na naših življenjskih poteh. Prav bi bilo, da njihovemu zgledu oz. pričevanju sledimo, kajti svetost je cilj vsakega kristjana, kot je to zastrašujoče preprosto povedal apostol Peter: »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem ravnanju. Saj je zapisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16). Že to, da spomin na svetniško osebo (t. i. sluh svetosti) med ljudmi ne izgine tudi po dolgem času, je dokaz, da njihov zgled sega onkraj časa in ima moč, da spreminja življenja ljudi. Tega ne premotijo niti nekatere nejasnosti (kot je npr. v primeru Filipa Terčelja) ali previdna počasnost – spomin na mistikinjo Magdaleno Gornik npr. živi še več kot stoletje po njeni smrti in bo šele letos dobil konkretno obliko v postopku za beatifikacijo, ki ga je na pobudo arhidiakona Francija Petriča pred kratkim podprl Duhovniški svet ljubljanske nadškofije.

Zavetniki slovenskega naroda

Kdo je torej predstavljen v tej enkratni knjigi z več kot 300 stranmi? V knjigi je zbranih 33 svetniških življenjepisov ljudi, ki so bili tesno povezani s slovenskim narodom ali slovenskim ozemljem. Med njimi je 13 svetnikov, 7 blaženih ter 13 Božjih služabnikov, med katerimi pa niso vsi slovenskega rodu. Poglejmo podrobneje.

Med svetniki prevladujejo možje iz antične (rimske) dobe ter obdobja pokristjanjevanja naših prednikov, zlasti škofje in politični veljaki, ki so najpomembneje vplivali na širjenje krščanske vere po našem ozemlju (Maksim Emonski, Just Tržaški, Viktorin Ptujski, Maksimilijan Celjski, Pavlin II. Oglejski, Modest, Domicijan), pričevanja pa dopolnjuje tudi materinski lik sv. Eme Krške.

Med blaženimi sta dva, ki ju je za vredne češčenja razglasila vera ljudstva s soglasjem krajevnega škofa pred davnimi stoletji (blažena kneginja Liharda Kamenska iz 10. stoletja in sloviti pravni učenjak iz reda manjših bratov Monald Koprski iz 13. stoletja). Beatifikacijo ostalih smo doživeli tudi polnoletni bralci: Anton Martin Slomšek je bil leta 1999 v Mariboru razglašen za spoznavalca, za mučence pa Francesco Bonifacio iz Pirana leta 2008 v Trstu, Lojze Grozde leta 2010 v Celju ter redovnici Hčera Božje ljubezni, s. Marija Krizina Bojanc in s. Marija Antonija Fabjan skupaj o ostalimi tremi drinskimi mučenkami leta 2011 v Sarajevu.

V zadnjem delu so zbrane zgodbe Božjih služabnikov, za katere že teče postopek na škofijski ravni ali pred pristojno kongregacijo v Rimu. Med njimi so štirje škofje (Friderik Irenej Baraga v ameriškem Marquettu, Anton Vovk v Ljubljani, Frančišek Gnidovec v makedonskem Skopju in Anton Mahnič na hrvaškem otoku Krku), dva bogoslovna profesorja (Anton Strle v Ljubljani in Jakob Ukmar v Trstu), trije misijonarji (p. Andrej Majcen, p. Aleksij Benigar in p. Kanut d’Avernas), dva župnika (mučenec Danijel Halas v Veliki Polani in Alojzij Kozar v Odrancih), prenovitelj redovnega življenja na Hrvaškem, frančiškan p. Vendelin Vošnjah, po rodu iz Velenja, ter mistikinja Cvetana Priol iz Maribora.

V to knjigo še niso vključene svet­niške osebnosti, za katere pristojni škof še ni sprožil uradnega procesa, želimo pa si, da bi – zahvaljujoč tudi naši goreči veri – knjiga v kratkem času potrebovala dopolnitev z novimi življenjskimi zgodbami. Ni dvoma, da so številni Slovenci tudi v sodobnem času dozoreli do svetosti, dvomljivo je le, ali nam njihov zgled sploh kaj pomeni in ali jim bomo želeli slediti tudi sami …

D. A.

Preberite tudi:

Sveti na Slovenskem

V knjigi so predstavljeni Božji služabniki, rojeni v širšem slovenskem prostoru ali živeči in delujoči med Slovenci in za katere že poteka uradni proces za njihovo beatifikacijo.


»Vsi si moramo prizadevati za svetništvo«