Zapri
Iskanje

Svetostno ogrinjalo

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 03. 06. 2019 / 08:35
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 03.06.2019 / 09:44
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Svetostno ogrinjalo

Svetostno ogrinjalo
30. spominska slovesnost v Kočevskem rogu.
Nočno bdenje v adoraciji, jutranja molitvena zbranost starostno zelo raznolikega romarskega občestva, prižiganje svet in polaganje vencev, sočutni stiski rok, doživeta mašna daritev, iskreno zapeta pesem, opogumljajoče pridigarske in govorniške besede, naravnane k iskanju resnice in miru – vse to in še kaj je stkalo svetostno ogrinjalo, v katero je 30. slovesnost pri kapeli pod Krenom v Kočevskem rogu na prvo junijsko soboto odela spomin na roške in druge žrtve revolucije, pa tudi na tiste, ki so pri zločinskih dejanjih (ne)prostovoljno sodelovali.


Vence so pri grobišču pod Krenom so položili predsednik države ter predstavniki Nove Slovenske zaveze, Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke. Med udeleženci slovesnosti so bili tudi predstavniki Slovenske ljudske stranke.

»Rog ni kraj za izlet …«

Polaganju vencev v navzočnosti garde Slovenske vojske je sledila mašna daritev, pri kateri je sodelovalo skoraj 30 duhovnikov. Prvi med somaševalci je bil letos prelat Anton Slabe, ki se je v mašnem nagovoru najprej zahvalil vsem, ki pripravljajo roško romarsko srečanje, posebej Novi Slovenski zavezi, in vsem, ki v Rog prihajajo iz spoštovanja do neiztrpete bolečine slovenskega naroda; kajti »Rog ni kraj za izlet, je pot na grob, zato tiho odkriti in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino«.


Roški mašniki

Za kaj pravzaprav gre pri obhajanju roške slovesnosti? Pridigarjeva misel je bila jasna: »Nam gre za veliko več kot le za ohranjanje spomina na po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. Je pa zagotovo najprej spomin. Da ga ne prerasteta mah in gozd in človeška pozabljivost. Ne le zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas. Grozota od tu je namreč legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim na srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav rešiti. Ko človek vzame odločanje najprej o poteh duha in nato o življenju ljudi v svoje roke, bo spregovorila smrt. Ne more biti drugače. Kajti vir in gospod življenja je edinole Bog. Saj tudi mi nismo imuni za jezo ali celo za sovraštvo; toda če bi jima dopustili, da ostaneta v nas, bi padli na isto raven smrti.«

V zavest zbranim je zato priklical odrešilno spoznanje, ki ga je ubesedil pisec knjige Modrosti: trpljenje jih ne zadene – ne prizadene ne človečnosti in posvečenosti žrtev, ne sme pa prizadeti niti človeškega in verskega dostojanstva njihovih svojcev in vseh, ki se jih spominjajo. Zbrane je zato povabil: »Učimo se hoditi v dihu Svetega Duha. Delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost.«

Vabilo k roški zavezi

Roški pridigar je opozoril na (ne)naključno pomenljivost letošnje spominske slovesnosti: obhajali smo jo namreč na god sv. Justina, filozofa in mučenca iz drugega stoletja. Ob tem je nujno oživel spomin na še enega Justina – profesorja Stanovnika, »tega izrednega moža, ki je bil vsa leta stalen spremljevalec dogodkov, kjer so se zbirali v srcu ranjeni in od krivic trpeči Slovenci. Tiho je stal ob strani, kot bi bil povsem nepomemben, ko pa je bil povabljen, je odprl zakladnico misli in spoznanj in vso ljubezen do resnice in modrosti. Naj zaživi zdaj, ko je za oči tega sveta umrl, in naj spregovori, ko je po mnenju nevernih umolknil.«


Roški pridigar prelat Anton Slabe

Prelat Slabe je pokojnega misleca upravičeno označil za »apostola pravega humanizma« in »drugačne kulture«, v kateri se zvestoba in vera, resnicoljubnost in iskrenost povezujejo v eno. Zaradi njega in vseh, ki se jih spominjamo, je zbrane povabil, da odidejo domov z novim spoznanjem in tudi zavezo, vredno posvečenosti Roga, vredno kristjana: »Da zvesto gojimo – tudi v mladem rodu – toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.

Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so bili tu sodniki, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.

Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.«

Prvi roški govornik iz Primorske


Roški govornik zgodovinar dr. Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo

V programu, ki ga je po maši pripravila Nova Slovenska zveza, sta se prepletali pesem (Marko Fink, cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik iz Stanj pri Kamniku pod vodstvom Dominika Krta) in beseda zgodovinarja dr. Renata Podbersiča, prvega govornika na roški slovesnosti iz Primorske. Zbrane je zato nagovoril v imenu in v spomin na 366 žrtev revolucije iz Goriške in Vipavske ter na 338 žrtev revolucije iz Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega področja; tudi v imenu tistih slovenskih duhovnikov, ki so trpeli pod fašizmom in se razdajali za slovenski narod, po vojni pa so prejeli »plačilo« novih komunističnih oblastnikov v obliki umorov, zasliševanj, zaporov in šikaniranj; ne nazadnje pa tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi v roških breznih, na strani storilcev – in so bili na neki način tudi žrtve revolucije.

Imajo oči, pa ne vidijo

Toda ali je slovenska družba vsa ta in številna druga dejstva o revolucionarnih zločinih pripravljena videti ali pa večinsko ravna kot nacistični zločinec Adolf Eichmann (izraelske oblasti so ga usmrtile prav 1. junija 1962), ki je zanikal vsakršno krivdo pri izvajanju t. i. »dokončne rešitve« judovske vprašanja? Razmere kažejo na drugi odgovor: v državi imamo okrog sedemsto dokazanih množičnih morišč in grobišč, ki jih je zakrivila revolucionarna stran (seznam še zdaleč ni popoln), hkrati pa »nimamo pri nas nikogar, prav nikogar, ki bi bil za te strahotne zločine odgovoren. Torej imamo zločine brez zločincev.« Dogaja se celo nasprotno: še vedno se lahko »sprehajamo po ulicah, ki so poimenovane po raznih voditeljih revolucije in načrtovalcih krvavih umorov«, morda dobimo celo kakšno novo (dr. Podbersič je opozoril na namero, da bi na slovenski Obali uredili spominsko pešpot, poimenovano po nekdanjem revolucionarju Alešu Beblerju, enemu od vodij oz. odločevalcev o življenju in smrti med revolucijo na Primorskem).

Imajo oči, pa ne vidijo, je v luči teh dejstev na starodavno modrost, ki žal velja za številne slovenske sodržavljane pa tudi spominsko-raziskovalne ustanove, opozoril roški govornik: »Kljub vsem raziskavam, objavam, popisom in znanim dejstvom se nekateri še vedno obnašajo, kot da ne bi nič vedeli o revoluciji, načrtnem pobijanju, ropanju in laganju.«

Toda kaj je pravi motiv takega prikrajanja resnice, laži in potiskanju v pozabo? Odgovor je po Podbersičevih besedah preprost: »Vztrajati pri nekdanji zveličavni partijski resnici pomeni ohranjati vse pridobitve revolucije, karkoli že to pomeni, predvsem pa poskrbeti za ohranjanje oblasti skozi sodstvo, gospodarstvo, šolstvo in upravo. Njih resnica ne zanima!«

Strah pred drugačnimi glasovi

Od tod izvira strah pred tistimi nekaj skromnimi glasovi, ki prihajajo s t. i. druge strani, kot so Študijski center za narodno spravo (letos obhaja deseto obletnico svojega delovanja in je doslej izdal okrog trideset knjig, posnel številna pričevanja in organiziral prireditve, ki »pač niso v sozvočju z edino zveličavno zapovedano resnico na Slovenskem«), ali pa oddaja Pričevalci na nacionalni televiziji, »posneta s skromnimi sredstvi, kjer pripadniki starejše generacije iz domovine, zamejstva in izseljenstva lahko končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije in življenju pod tremi totalitarnimi ideologijami: fašizmom, nacionalsocializmom in komunizmom«.

Poseben primer patološkega zanikanja in sprenevedanja pa so bili po besedah roškega govornika odzivi na lanski intervju novinarja Jožeta Možine z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom. Pa je v tem pogovoru na nacionalni televiziji predsednik vladne komisije za prikrita grobišča le jasno izpostavil že znana dejstva: da so pripadniki partizanskega gibanja pobili več ljudi domačih ljudi kot pa okupatorjev; da so pripadniki partizanskega gibanja več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno; da so pripadniki partizanskega gibanja pobili več civilistov kot pa oboroženih. Gnev in napadi na oddajo so izvirali zgolj iz ideološko zastavljenih ugovorov in podtikanj brez kakršnih koli konkretnih in argumentiranih očitkov.

Ob takšnih razmerah pa ne bi smeli dovoliti, da odziv nanje kroji strah. Dr. Podbersič se sicer zaveda, da ima ta še danes hromeči vpliv, kar vedno znova opaža pri svojem raziskovanju na terenu, zato je svoj govor sklenil z opogumljajočimi besedami, ki smo jih slišali ob beatifikaciji sv. papeža Janeza Pavla II.: Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, kajti resnica je zagotovilo svobode.


Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom

Fotografije: Bogomir Štefanič

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
27,50€ Poglej izdelek: Vstopi v sveto pismo
Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Za vas smo pripravili e-darilo: 

Recepti za piškote in pecivo Marka Čižmana: Sladka pika na i

Kliknite tukaj

Close