Namen tega bogoslužja je, da bi drug drugega kljub težavam in pritiskom prenašali v ljubezni. Palestinske kristjanke, ki so pripravile besedila za premišljevanje, želijo s svojim programom navdihniti ženske po vsem svetu, da bodo prenašale druga drugo v ljubezni tudi v težkih časih.

Udeleženci bogoslužij, ki so se v Sloveniji začela že minuli četrtek, so premišljevali in molili ob svetopisemskem odlomku iz Pisma Efežanom (4,1-7). Prvo bogoslužje svetovnega molitvenega dne žensk so pri nas obhajali v cerkvi sv. Marka na Markovcu v Kopru, včeraj pa so se molivci zbrali v petih krajih: poleg Ljubljane še v Velikih Laščah, Smledniku, Rogaški Slatini in Murski Soboti. V nedeljo je na programu še bogoslužje pri Svetem Duhu pri Škofji Loki, in sicer pri uršulinkah v Hiši kruha ob 18. uri.

Molivci so se včeraj poleg Ljubljane zbrali še v Velikih Laščah, Smledniku, Rogaški Slatini in Murski Soboti. FOTO: Tatjana Splichal

Pričevanja palestinskih kristjank

Udeleženci sinočnjega bogoslužja v Ljubljani so prisluhnili trem zgodbam palestinskih kristjank: vsaka od zgodb je močno pričevanje za Jezusov klic, naj drug drugega prenašamo v ljubezni.

Udeleženci sinočnjega bogoslužja v Ljubljani so prisluhnili trem zgodbam palestinskih kristjank. FOTO: Tatjana Splichal

Eleonorina zgodba

Ime mi je Eleonor.

Moja koža je zgubana kot deblo stare oljke. Tako kot oljke sem bila tudi jaz priča mnogih vojn in nasilja.

Sem palestinska kristjanka – članica Grške pravoslavne cerkve v Sveti deželi. Izviram iz stare jeruzalemske družine z globokimi koreninami. Na začetku 19. stoletja je moj praded postavil pravoslavno cerkev sv. Jurija, ki je omogočila kristjanom , ki so živeli zunaj mestnega obzidja, da so imeli prostor za bogoslužje.

Zaradi hudega obstreljevanja in bombardiranja so moji starši tekli za svoje življenje.

Ta cerkev je obstajala do katastrofe – nakbe – leta 1948, ko je bilo 750.000 Palestincev prisiljenih zbežati, se razkropiti – postali so begunci. Tudi moja družina je zbežala. Zaradi hudega obstreljevanja in bombardiranja so moji starši tekli za svoje življenje. Zavetje so dobili pri družini mamine sestrične, seveda pa so upali, da se bodo kmalu vrnili na svoj pravi dom in k cerkvi sv. Jurija. To se ni nikoli zgodilo. Zdaj sta dom mojih staršev in cerkev sv. Jurija Confederation House, izraelski kulturni center.

Namen sinočnjega bogoslužja je bil, da bi drug drugega kljub težavam in pritiskom prenašali v ljubezni. FOTO: Tatjana Splichal

Preden so moji starši pobegnili, so jim judovski sosedje ponudili, da pri njih shranijo dragocenosti iz cerkve, tudi ikone in dragoceno obredno posodje. Obljubili so, da bodo varovali lastnino mojih staršev in njihove osebne stvari, dokler se družina ne vrne.

Starši so me s svojim zgledom naučili, kako pomembno je ostati skupaj z drugimi, tudi ko je življenje težko in zahtevno.

Ko sva z bratom odraščala, so se starši s hvaležnostjo spominjali nekdanjih sosedov in pričakovali veliki dan vrnitve. Predstavljali so si sebe, kako bodo prišli iskat te svete stvari in se zahvalili sosedom, da so izpolnili obljubo. Žal so moji starši umrli, ne da bi se jim izpolnile sanje. Še vedno pa se živo spominjam, da so kljub trpljenju in bolečini zaradi vsega, kar so izgubili, s hvaležnostjo in prijazno govorili o teh judovskih sosedih. Starši so me naučili, kako prenašati druge v ljubezni in biti hvaležni tistim, ki delajo dobro.

Ko sem kot palestinska kristjanka živela v Jeruzalemu, sem se odločila, da bom skupaj z drugimi člani skupnosti dejavna na lokalni in globalni ravni. Starši so me s svojim zgledom naučili, kako pomembno je ostati skupaj z drugimi, tudi ko je življenje težko in zahtevno.

Med udeleženci bogoslužja so bili tudi otroci. FOTO: Tatjana Splichal

V skupnosti sem začela sodelovati, ko sem bila v šestem razredu. Arabska učiteljica me povabila, naj ji pomagam pri njenem človekoljubnem delu. Bila je topla in ljubeča, zato sem vedno bolj cenila in vzljubila delo, da bodo tudi drugi ljudje bolje živeli.

Življenje ni bilo vedno lahko. Doživljala sem neuspehe, nasprotovanja, celo grožnje.

Pozneje v življenju sem si zamislila in izpeljala človekoljubno pomoč in razvojne programe ter socialne in skupnostne projekte. Ti programi in projekti so služili vsem ljudem, ne glede na vero, narodnost, spol, status ali stisko. Imela sem čast, da sem lahko pomagala stotinam žensk v Jeruzalemu, Gazi in na Zahodnem bregu, da so lahko preživljale svoje družine. Veliko teh projektov seje razširilo tudi na druga območja in dobro vplivalo na življenje mnogo ljudi. Življenje ni bilo vedno lahko. Doživljala sem neuspehe, nasprotovanja, celo grožnje. Vsekakor pa trdno verjamem, da je naša skupnost lahko močna, če so med nami pristna ljubezen, razumevanje, blagost, ponižnost in potrpežljivost.

Od otroštva naprej vem, da je življenje krhko in da mir ni samoumeven. Lahko bi zapustila deželo, kjer so moje korenine, ampak sem se odločila ostati in živeti po Jezusovi zapovedi ljubiti druge, kot je Bog ljubil mene.

Mladi so med srečanjem tudi ustvarjali. FOTO: Tatjana Splichal

Linina zgodba

Ime mi je Lina.

Enajstega maja 2022 sem izgubila teto Shireen, znano novinarko, bila je ubita v Jeninu, mestu na Zahodnem bregu. Zame je bila kot veja oljčnega drevesa, ki se upira močnim vetrovom, ki hočejo izbrisati resničnost tega, kar so doživeli in doživljajo Palestinci.

Ko je teta Shireen umrla, je Palestina izgubila ikono, legendo in znano novinarko televizijske mreže Al Jazeera.

Ko je teta Shireen umrla, je Palestina izgubila ikono, legendo in znano novinarko televizijske mreže Al Jazeera. Teta Shireen je vse to in še več. Bila je tudi moja teta, krstna botra in najboljša prijateljica. Shireen je bila moja vzornica, odkar pomnim. Bila je tudi vzornica številnim mladim Palestinkam. Ko sem odraščala, sem si želela postati tako uspešna, profesionalna in sočutna kot ona. Negovala bom spomin na vse trenutke, ko sem se pogovarjala z njo o umetnosti, politiki in življenju, gledala televizijske šove, šla z njo na počitnice in skupaj z njo preživljala čas s sorodniki.

Med posameznimi pričevanji so bile na programu tudi pesmi. FOTO: Tatjana Splichal

Petindvajset let življenja je teta Shireen posvetila pripovedovanju zgodb o palestinski izkušnji in bila glas resnice. Prek televizijskih zaslonov je vstopala v vsako hišo v Palestini in arabskem svetu. Njen pogreb je bil dokaz, da je vstopila tudi v srca Palestincev. Izliv solidarnosti, ki smo mu bili priče na njenem pogrebu, se je za vedno zasidral v mojem spominu in kolektivnem spominu Palestine. Za vse večne čase smo hvaležni močnim in pogumnim Palestincem, ki so se uprli grožnjam izraelske vojske in na ramenih nesli Shireenino krsto.

Čeprav je bila Shireen, veja oljčnega drevesa, odsekana prekmalu, njena zapuščina živi naprej.

Mnogo ljudi ni vedelo, da je bila teta Shireen palestinska kristjanka. Vera jo je vodila, da je vse prenašala v ljubezni, kljub razlikam v verskih tradicijah. Podpirala je vse, ki so bili zatirani. Borila se je tako za muslimane kot kristjane, da bi imeli prost dostop do svetih krajev v Jeruzalemu. Tudi njeno govorjenje resnice je bilo način prenašanja okupatorjev v ljubezni. Govoriti resnico je nekakšen način ljubečega odpora, saj kliče zatiralca nazaj k človečnosti.

Čeprav je bila Shireen, veja oljčnega drevesa, odsekana prekmalu, njena zapuščina živi naprej. Spomin nanjo zdaj hrani zemljo, iz katere bomo dobili moč, da še naprej pripovedujemo resnico in zahtevamo pravico.

V navdih ženskam po vsem svetu, da bodo prenašale druga drugo v ljubezni tudi v težkih časih. FOTO: Tatjana Splichal

Sarina zgodba

Ime mi je Sara.

Včasih se počutim kot list na oljki, povezan s koreninami, ki cveti od znotraj.

Rojena in vzgojena sem bila v Jeruzalemu kot evangeličanka. Življenje Palestinke je bilo in je še vedno polno izzivov. Vesela sem, da se stvari v družbi spreminjajo po zaslugi moje cerkve, ki je posvetila prvo duhovnico.

Vsa ta leta sem videla in občudovala vztrajnost Palestincev. Zgodovina moje družine je tako kot zgodovina mnogih drugih povezana s palestinsko zgodovino. Z vami želim deliti zgodbo, ki prikazuje, kaj pomeni biti Palestinec v tej deželi.

Zgodbe palestinskih kristjank so močno pričevanje za Jezusov klic, naj drug drugega prenašamo v ljubezni. FOTO: Tatjana Splichal

Moji stari starši so živeli v Jafi. Odrasli so pred letom 1948; drug ob drugem so živeli kristjani, muslimani in judje. Ko je bila leta 1948 ustanovljena država Izrael, je bilo to katastrofa za Palestince, ki so tisočletja živeli na tem območju. To katastrofo imenujemo nakba. Izraelski vojaki so prišli v dom mojih starih staršev in jih s silo vrgli ven. Zato so postali begunci v Jordaniji.

Žal so bili ljudje, ki so živeli v hiši, do nas sovražni. Bila sem še majhna, a se spominjam, kako so kričali in nas podili stran od hiše.

Mnogo let pozneje so moji stari starši prišli obiskat Jeruzalem in moji starši so vzeli mene z bratom v Jafo. Navdušeni so bili nad tem, da nama bodo pokazali hišo, kjer so živeli. Ded je pripovedoval zgodbe iz svojega otroštva; tudi to, kako je skupaj z očetom sadil drevesa. Dejansko smo prav zaradi njih našli hišo! Vse je bilo drugače, razen dreves, ki so nam pomagala prepoznati kraj.

Žal so bili ljudje, ki so živeli v hiši, do nas sovražni. Bila sem še majhna, a se spominjam, kako so kričali in nas podili stran od hiše. Pa nismo želeli vstopiti v hišo, samo od zunaj smo si jo ogledovali. Moj ded se je trudil, da bi jim razložil, da je to bila nekoč njegova hiša. Oni pa ga sploh niso hoteli poslušati, ampak so nas vztrajno podili stran. Za mojega starega očeta je moral biti občutek še hujši, saj so ga dvakrat vrgli iz njegove lastne hiše.

Sinočnje ekumensko bogoslužje svetovnega molitvenega dne žensk je gostila evangeličanska cerkev v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Ko sem nekoč pozneje spet obiskala stare starše v Jordaniji, mi je babica pokazala ključe, ki jih je njena mama vzela, ko so zapuščali hišo. Obdržala jih je v upanju, da se bodo nekoč lahko vrnili na svoj dom. Žal so tako zgodbo doživeli mnogi. V obeh nakbah, leta 1948 in 1967, pa tudi še sedaj ljudi mečejo iz njihovih hiš. Mnogi vzamejo s seboj domače ključe v upanju, da se bodo nekoč vrnili. To upanje se prenaša iz generacije v generacijo.

Vem, da je drevo, iz katerega izhajam, močno in trdoživo. Hranim se z ljubeznijo svojih prednikov.

Vem, da je drevo, iz katerega izhajam, močno in trdoživo. Hranim se z ljubeznijo svojih prednikov. Druge lahko prenašam v ljubezni, ker so tako delali oni. Zaradi njihove ljubezni cvetim kot list na oljčnem drevesu. Njihova ljubezen mi je pomagala, da sem postala močna in trdoživa.

Zbrane je nagovoril tudi Palestinec Ahmed Kullab, ki ga mnogi poznajo po nastopu v oddaji Slovenija ima talent. FOTO: Tatjana Splichal

Ljubljansko bogoslužje z znanim gostom

Med udeleženci bogoslužja v evangeličanski cerkvi v Ljubljani je bil tudi Ahmed Kullab, mladenič iz Palestine, ki ga mnogi poznajo po nastopu v oddaji Slovenija ima talent, kjer si je s plesno točko prislužil zlati gumb. Ahmed je v Slovenijo prišel kot prostovoljec prek projekta Evropska solidarnost, sprva za leto dni, ker pa ga je Slovenija sprejela in navdušila, se je odločil ostati dlje.

Dejavnosti za najmlajše ... FOTO: Tatjana Splichal

Nabirka za osebe s posebnimi potrebami

Vsako leto je del bogoslužja tudi nabirka, za katero sestavljavke že vnaprej sporočijo namen: letos je večina zbranega denarja predvidena za palestinsko organizacijo Lifegate, ki skrbi za osebe s posebnimi potrebami od vrtca naprej.

»Da bi drug drugega kljub težavam in pritiskom prenašali v ljubezni.« FOTO: Tatjana Splichal