Vprašanje materialnega sveta, imetja, premoženja je v prvi vrsti vprašanje odnosa. FOTO: P. T.



Znanega italijanskega politika je novinar vprašal, ali je združljivo, da je nekdo navezan na svoje premoženje in je hkrati dober kristjan. »Že drži, da je denar zlodejev iztrebek, vseeno pa dobro gnoji Gospodovo zemljo,« mu je odgovoril. Da je novinarjevo vprašanje politiku resno in gre v samo srčiko krščanske vere, v pogovoru pove jezuit p. David Bresciani. Navezanost oziroma hlastanje za denarjem in močjo pa je tudi v psihologiji razumljena kot močan način za regulacijo strahu in sramu ter praznine, pravi druga sogovornica, družinska terapevtka dr. Katarina Kompan Erzar. Kako so (ne)navezanost in askezo razumeli cerkveni očetje, piše Jan Dominik Bogataj, o tem, zakaj Jezus v evangelijih tako pogosto svari pred navezanostjo na bogastvo in kaj sploh pomeni stavek iz Markovega evangelija »Lažje gre kamela skozi šivankino uho kot bogatin v nebeško kraljestvo«, pa v pogovoru razloži biblicist prof. Maksimilijan Matjaž.

Mamonov je več vrst in oblik

Pogovor z jezuitom p. Davidom Brescianijem, med drugim tudi duhovnim voditeljem Skupnosti krščanskega življenja.

Je mogoče hkrati biti navezan na svoje premoženje in dober kristjan?

Vprašanje je zelo resno in odgovor zahteven oziroma gre v samo srčiko krščanske vere. Kakšen je moj odnos do tega sveta in končno do bližnjega? Do tega sveta, ki ga nisem jaz ustvaril, in do bližnjega, ki ga nisem jaz določil in mu nisem dal življenja. Krščanska duhovnost ni abstraktna, je utelešena. V središču bogoslužja imamo posvečen kruh in vino, spomin zadnje večerje in nove nebeške gostije, ki ni abstraktna, saj je Jezus vstal od mrtvih tudi s telesom, v celoti njegove osebe, in v Njem to upamo in verujemo tudi mi. Vprašanje materialnega sveta, imetja, premoženja je v prvi vrsti vprašanje odnosa. Krize, kot so ekološka in tudi nasploh družbena, nam povedo, da je ta odnos lahko zelo uničujoč. Krščanstvo ni proti osebni lastnini, vendar naj ne bo odnos do imetja uničujoč ne zase in ne za druge. In to je duhovno vprašanje.


P. David Bresciani: Če mi bogastvo zastre pogled zavesti nad minljivostjo tega sveta in izmaliči pogled na bližnjega in na Boga, kaj imam od tega? Tragedijo! FOTO: Ksenja Hočevar


Zakaj je torej drža nenavezanosti pomembna za duhovno življenje?

Zato, ker podoba tega sveta mine. Celo življenje se mučim, da si zgradim hišo, in potem mi jo zapravijo najbližji, tisti, za katere sem jo gradil. In me tudi celo iz nje vržejo. Skrajen primer, ki pa ni tako v zraku in velja za vse generacije, vsi pridemo na vrsto. Hiša je le sredstvo, ni cilj. Hiša je potrebna in je ni preprosto zgraditi, je celo življenjski projekt. Vendar bi bilo res napačno, da bi bila hiša smisel mojega življenja, vseh mojih idealov in prizadevanj. Hiša je seveda le prispodoba, precej nazorna, velja pa za katerokoli imetje, premoženje in lastnino.

Kakšne navezanosti sploh poznamo? Kateri mamoni nam šepetajo: polastiti se premoženja, moči, slave, človeka …

Seveda, Mamonov je več vrst in oblik. Cel svet z vsem, kar je in kar ima, lahko postane Mamon. Ko govorimo o posesivnosti v odnosih oziroma medčloveških relacijah, nam ima psihologija veliko povedati. Tudi marsikaj tragičnega. Problem je, da človeka ne skrbi samo to, da bi preživel, ampak tudi to, da bi vredno živel: uspeh, samouresničitev, priznanja ipd. To pa ni več odvisno od posameznika, od mene, ampak od drugih. Nič ne pomaga, da sam sebe hvalim, sam sebe priznavam z neko uspešnostjo. To je odvisno od drugih, ki pa ni nujno, da me sprejemajo. Celo obratno: prej me lahko zavržejo. Zato se postavlja vprašanje nadzora, posesivnosti nad drugimi – in to je tragično vprašanje. Poglejmo samo zgodovino človeštva!

Sicer je v najbolj plemenitem pomenu besede ravno sprejemanje in priznanje od drugih tisto, kar naredi človeka najbolj človeka. Gre za duhovno vprašanje in duhovni pogled na človeka in za njegovo držo vere. Človek pa je zaznamovan z grehom in duhovnost, vera se ne razodevata v romantičnem okolju, prej obratno. In že dejstvo, da ta svet mine, govori o tem, da ne gre za nobeno romantiko. Se pa ne oklenemo Kristusa, ki je tudi pravi človek, ki je premagal minljivost in umrljivost tega sveta. Kristusa se pa bojimo. Pa ravno Njega, ki nam že stoletja pravi, mir z vami, ne bojte se.


Celo življenje se lahko krčevito in nesvobodno držim takih in drugačnih dobrin, materialnih in ne-materialnih, ampak to bo vse šlo, ker podoba tega sveta mine in že mineva. FOTO: Shutterstock


Zakaj se tako bojimo izpuščati? Se bojimo svobode, ker tam ni več gotovosti, oprijemljivosti?

Možnost absolutne svobode je Bog dal že Adamu in Evi. Izbrala sta lahko med dobrim in slabim, med življenjem in smrtjo. In seveda izbrala sta, zavedena od skušnjavca, smrt. O absolutni svobodi razmišljamo, filozofiramo, politiziramo, jo skušamo celo določiti, vendar zgodba človeka z absolutno svobodo je kar tragična in se je pravzaprav v svoji podzavesti vsi bojimo. Zato se postavlja vprašanje, o kateri svobodi govorimo. O svobodi imetja ali o svobodi ne-imetja? Vprašanje je seveda drugo. Če nekoga imam rad, mu z veseljem nekaj dam – ne zato, ker bi me prosil ali bi kaj potreboval, ampak zato, ker je to moj izraz veselja in ljubezni do tistega, ki ga imam rad. In tako smo dobesedno v obilju. Celo življenje se lahko krčevito in nesvobodno držim takih in drugačnih dobrin, materialnih in ne-materialnih, ampak to bo vse šlo, ker podoba tega sveta mine in že mineva. Na smrtni postelji bom zaradi šibkosti celo težko stisnil pest svoje roke, da bi kaj prijel in zadržal. Bi pa bilo res škoda, da bi na smrtni postelji, ko bomo pogledali nazaj na življenje, videli samo neko stalno borbo, psihološko, materialno in tudi notranje človeško duhovno, zaradi imetja, posedovanja, pomembnosti, uspehov in še ne vem kaj. Borbo, ki prizadene, hočeš nočeš, vse okoli nas in še nas same. Res škoda bi bilo, da bi na koncu ne bili sposobni videti v tem pogledu nazaj ljubezni, veselja, svobode, ki smo jih bili deležni od drugih ali drugi od nas. Res škoda in res nesmisel!

Zakaj ima bogastvo, sploh ko o njem govorimo kristjani, vedno nek slabšalni prizvok? Kdaj smo bogati pred Bogom?

Ne vem, če je to posebna značilnost le nas kristjanov. Res pa je, da, če imam zavest, je ta svet minljiv in jaz skupaj z njim, se ne bom zaradi tega sveta tepel z mojim bratom, bližnjim, sočlovekom, ampak bom gledal raje na to, kar ne mine, kar mi čez noč ne izpuhti iz rok. Kajn in Abel nista bila uboga, pa vendar je bil Kajnov pogled uprt zelo nizko dol, zelo v tla. V Stari zavezi je bogastvo celo sinonim božjega blagoslova. Vendar, če mi bogastvo zastre pogled zavesti nad minljivostjo tega sveta in izmaliči pogled na bližnjega in na Boga, kaj imam od tega? Tragedijo! Ni treba posebnih dokazov za to, poglejmo le splošno zgodovino človeštva, je res tragična. In če smem, naša bolj krajevna zgodovina žal to samo potrjuje.

Je darovanje preizkus nesebičnosti in nenavezanosti?

Ne, ni! Je pa preizkus ljubezni, veselja in hvaležnosti do Boga, do bližnjega in do življenja, ki mi je dano živeti. Darovanje razodeva, kdo sem. Vendar ne v smislu nesebičnosti in nenavezanosti, ampak prav v smislu ljubezni, veselja, zaupanja v Božjo previdnost. Desetina to jasno pove. Če daš desetino, ničesar ne izgubiš, rečeš pa s tem Bogu hvala in je tvoje srce veselo in mirno, ker veš, da v Boga lahko zaupaš.
_ _ _

*O ne-navezanosti tudi v tedniku Družina (9/2021).*