Zapri
Iskanje

Ta čas je izziv za našo ustvarjalnost in človečnost

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 21. 04. 2020 / 14:27
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 22.04.2020 / 09:57
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ta čas je izziv za našo ustvarjalnost in človečnost

Ta čas je izziv za našo ustvarjalnost in človečnost
Nadškof Stanislav Zore o slovesu svojega predhodnika, o praznovanju velike noči v času pandemije in o Cerkvi pojutrišnjem.
Nadškof Stanislav Zore je spregovoril o slovesu svojega predhodnika, o praznovanju velike noči v času pandemije in o Cerkvi pojutrišnjem. Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal

Vrata škofije in stolnice že šesti teden ostajajo zaprta, pisarne izpraznjene, škofje in škofijske službe se povezujejo prek spleta. »Čeprav se zdi, da svet miruje, pa se življenje Cerkve ni ustavilo. Svetega Duha virus ne ogroža, on deluje in nam kaže pot naprej. Male skupnosti, družine potrebujejo spodbudo, besede upanja, ali kot pravi papež: pravico do upanja,« pravi ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Duhovnike je v velikem tednu nagovoril s pismom, vernike tedensko nagovarja prek televizijskih zaslonov: »Ozadje, iz katerega rasteta beseda in stopanje v 'virtualni' prostor, je moja vsakdanja molitev, zahvala za naše družine, prošnja za zdravnike, bolnike, politike, za pravilne odločitve, moč in pogum.«

Kako razbirate sporočila tega časa sodobnemu človeku?

Ne vemo še, kaj nam Bog s to boleznijo sporoča. Mislim, da bo treba še kar nekaj časa trkati na Božje srce, da bomo razumeli. Ne da se bo odprlo Božje srce, ampak da bi se odprl naš um, naš razum za dojemanje sporočila. Kakor učencema v Emavs, tudi onadva nista razumela, bila sta prestrašena in negotova. Morda bo potreben časovni odmik od tega časa, sedaj smo še preveč »zaposleni« z neposrednostmi, da bi lahko razmišljali in gledali širše.

Verjamem, ali bolje rečeno upam, da bo eno od sporočil spoznanje, da smo ljudje v svojih možnostih in zmožnostih omejeni. Da se na svetu ne moremo obnašati kot absolutni gospodarji, ki samo jemljejo in trošijo. Upam, da se bomo naučili ta svet spoštovati, s hvaležnostjo sprejemati in v hvaležnosti na njem živeti. Če bomo svet sprejemali kot dar, bomo spoštovali in sprejemali kot dar tudi bližnjega …

… ki pa nam je v tem času grožnja!

V resnici nam ni grožnja bližnji, grožnja je virus, mi pa se bojimo drugega človeka. Ravno prej sem prebral novico, da se bojijo sprejeti nazaj v dom starejšo gospo, ki je bila hospitalizirana in je virus prebolela. Bojijo se je, grožnja jim je. Seveda moramo narediti vse za zdravje vseh. Ampak to je sedaj izziv za našo ustvarjalnost, predvsem pa izziv za našo človečnost: da nismo grožnja drug drugemu, ampak da skupaj premagujemo to, kar nas ogroža. Ogroža pa nas virus in še marsikaj drugega …

Cerkve so v prazničnih dneh ostale zaprte, vi pa ste imeli – kot morda še nikoli doslej – odprte medijske kanale za nagovore in spodbude ljudi. Večkrat tudi v neposrednem prenosu z »vladnega odra«. Bi lahko rekli, da je bil tudi to svojevrsten privilegij za oznanjevanje bistva naše vere?

Z vodilnimi v državi in odgovornimi v medijih smo nastopili skupaj v spoprijemanju z boleznijo, ki je v naši neposredni okolici ustvarjala strašne razmere z več desettisočimi mrtvimi. Sporočila smo dobivali v živo, zavedali smo se, da je na našem pragu. Mislim, da sta tudi naša povezanost in zavedanje resnosti trenutka večine ljudi doprinesla, ali pa je bila glavni razlog, da so se stvari, vsaj doslej, odvijale drugače kot pri naših sosedih.

Resda občestva v cerkvi ni bilo, smo pa bili kot občestvo Cerkve, tudi kot narodno občestvo, povezani na druge načine. Začutil sem nas kot eno občestvo, ki potrebuje spodbudo, besede upanja, ali kot je dejal papež Frančišek na veliko soboto: pravico do upanja. To je novo upanje, živo, ki prihaja od Boga. Ni goli optimizem, ni trepljanje po rami ali priložnostna spodbuda … Jezusovo upanje je drugačno. V srce polaga gotovost, da zna Bog vse obrniti v dobro, ker celo iz groba prikliče življenje.

Nadškof Stanislav Zore je v nadaljevanju povedal, kako je spremljal praznovanje velike noči pri duhovnikih, kako je doživel slovo od svojega predhodnika, nadškofa Urana in o prihodnosti Cerkve. Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Nalaganje
Nazaj na vrh