Foto: Oton Naglost

Iz antičnega sveta je znana zgodba o grškem filozofu Talesu. Očitali so mu, da filozofi mislijo, kako modri so, denarja pa ne znajo zaslužiti. Zato naj bi Tales v odgovor na te očitke naslednje leto pravočasno zakupil vse oljčne stiskalnice v svojem rodnem mestu Miletu in na otoku Hiosu, saj je s svojim znanjem ugotovil, da bodo oljke obilno rodile. V času pobiranja oljčnih plodov, ki jih je bilo res v izobilju, je stiskalnice za drag denar oddajal vsem, ki so po njih povpraševali. Prislužil naj bi si neizmerno bogastvo in tako dokazal, da bi s svojo modrostjo lahko obogatel, vendar to ni njegov cilj, saj s tem ne krepi svoje duše.

Tales je tako svetu na praktični ravni prenesel sporočilo, da bogastvo ne more biti niti cilj niti smisel človekovega prebivanja na Zemlji. Če se zdi, da je v Svetem pismu Stare zaveze bogastvo še razumljeno kot blagoslov oziroma blaginja, je namreč v Novi zavezi bogastvo nekaj, čemur se je treba izogniti, če hoče človek doseči Božje kraljestvo. V Matejevem evangeliju Kristus pravi, da laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo. (Mt 19,20-24). Besedi Bog in bogastvo sta si po svojem zvenu in tudi po svojem dejanskem izvoru tako zelo blizu, a hkrati tako zelo, zelo daleč. Obe izhajata iz indoevropskega korena, ki pomeni »delež«; Bog je tisti, ki deli blago usodo, bogataš tisti, ki ta delež prejema, in ubog tisti, ki je brez deleža. In vendar sta se v človeški zgodovini pomensko povsem razšli, da je bogastvo od starih Grkov in Nove zaveze dalje postalo skoraj neprehodna ovira, prepreka za človekovo pot do Boga.

Skrb za dobro drugega ali za lastno ugodje

A kaj nam pravzaprav sporoča Kristus – naj nihče več ne ustvarja pogojev za dostojno bivanje ljudi, za vsakodnevno delovanje družbe – od kulture, šolstva do zdravstva, ki potrebujejo v gospodarstvu prisluženi denar? Njegove besede je treba razumeti simbolno, v Talesovem filozofskem duhu – kopičenje bogastva odvrača človeka od Boga, ker se namesto za svojo dušo ozira za denarjem in za stvarmi, ker namesto čutečega razdajanja za druge pogosto v sebi čuti predvsem strah, kaj vse lahko izgubi. Meja Božje ljubezni se konča tam, kjer se za zmeraj izgubijo temeljne krščanske zapovedi – ne kradi, ne laži, ne želi bližnjega blaga … To je meja med biti Človek in med imeti oziroma vzeti si kot človek v družbi »božanske« privilegije.

Preveč poenostavljeno razmišljamo, če današnjo družbo delimo v marksističnem duhu na uboge delavce in pogoltne lastnike kapitala. Ta družbeni model je v sodobnem kapitalskem svetu namreč veliko bolj zapleten in neprepoznaven. Biti podjetnik, torej lastnik kapitala, ki obenem hoče ostati Človek (z veliko začetnico!), ni nujno privilegirana funkcija, še manj znamenje bogastva – pomeni v zapletenih gospodarskih razmerah iz dneva v dan skrbeti za posel, za plače delavcev, brez velikih finančnih rezerv, da bi jim lahko dal boljše delovne razmere in plačilo. Biti podjetnik pomeni namreč neprestano hraniti neskončno pogoltna usta birokracije, ki ima v rokah dejansko moč družbenega odločanja. Ta si v imenu prava (v resnici pa v imenu političnih in vplivnih kapitalskih, finančnih lobijev) dnevno izmišlja vedno nove dajatve, predpise in obvezno opremo, kar podjetjem povzroča nenehne nepredvidljive stroške, ki jih spravljajo na mejo rentabilnosti. Mnogo, mnogo zgodb o podjetnikih poznam, ki so v tej bitki in v želji, da bi lahko v poslu ohranili svojo človečnost, zboleli in izgoreli. In mnogo, mnogo zgodb podjetnikov je takih, da so se nazadnje za udobno poslovanje raje odrekli biti na prvem mestu Človek – postali so častilci moči, prevar in privilegijev.

Kruta ekonomska realnost

O tem izredno težavnem iskanju prave poti v poslovnem svetu, da ohraniš svojo dušo obenem čisto in dobro ter hkrati uspešno deluješ v družbi, nam pričujeta Tales in Kristus. In v taki dilemi se znajdem dnevno tudi sama, ko moram kot filozofinja po izobrazbi z možem delovati v njegovem podjetju in se soočati s kruto ekonomsko realnostjo. V njej je vse manj odvisno od osebnega garaštva, delavnosti in dobrih idej – vedno bolj o uspehu odločajo komolci, dobre zveze, zahrbtno obrekovanje konkurence, kakor tudi dejstvo, da po naključju ne prihajaš iz male, nepomembne, zasmehovane in ekonomsko sumljive Slovenije.

Ne poznam podjetnika, ki bi začel s svojim zasebnim poslom tako rekoč iz nič (prelivalci družbenega premoženja v zasebne žepe so na tem mestu strogo izključeni) zato, ker bi hotel pridobiti neizmerno bogastvo. Kot nam sporoča že Tales, to ne sme biti človekov cilj. Če je podjetnik orientiran na malikovanje denarja, zapravlja premoženje za lastne užitke, kar sproži plaz neuspehov – nezadovoljstvo delavcev nad njegovimi privilegiji in njihovim slabim nagrajevanjem, premajhna akumulacija za realizacijo novih idej in projektov, orientacija k zasebnim koristim in ne k skupnemu cilju, v katerem edino lahko uzreš podjetje problemsko in vsebinsko kot skupnost in celoto. Tudi kot podjetnik preživiš le in samo tako, da je tvoje pravo bogastvo prizadevanje tvoje duše za Dobrim in ne za dobrinami.

Ignacija J. Fridl

Več o prednostih in pasteh bogastva si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ali Bog ljubi bogate?.